moj prvi

z vsakim korakom čutim, da pripadam nekam drugam, da moram poiskati tisto pravo pot na kateri bom začutila, tisto...toda, kaj je to tisto? kaj me žene za to celovitostjo, za to, da bi začutila sebe? res, da sem še mlada, (to poslušam ves čas), imam še toliko življenja pred sabo in da se mi nikamor ne mudi. Sem nestrpna, nepotrpežljiva, rinem z glavo skozi zid, katerega podrem, nato pa velikokrat ugotovim, da za njem ni nič in ni bilo vredno bolečin na glavi. Je to trma ali vztrajnost, sta protiutež moji pretirani nepotrepžljivost preudarnost in premišljenost, ki ju ne bom verjetno nikoli osvojila? vem, analiziram, ta glagol se me drži, kot prisesek in zapolnjuje moj čas, ki bi lahko bil bolj kvalitetno izkoriščen. in če analiziram še to, da analiziram in pretehtam dobre in slabe strani tega, mislim da je dobra zagotovo ta, da veliko razmišljam, kar mogoče vodi k tisti tako nedosegljivi premišljenosti, slaba pa je zagotovo ta, da bi se lahko večkrat sprostila in pozabila na preteklost, a z analiziranjem pripeljem probleme do morda napačnih zaključkov.
zadnje čase pa se je to analiziranje s pomočjo knjig za osebno rast, poduhovljenje, itd., še povečalo. začela sem se spraševati, kaj me pravzaprav res osrečuje? kaj rada počnem? ob kateri stvari mi naraste hormon sreče, adrenalin objame celotno telo in...kaj bi sploh morala čutiti? sem tako nesrečna, da ne znam niti čutiti sreče? Nisem nesrečna. Sem bila, pa je to obdobje mimo. Vem kako je biti nesrečen, ne vem pa kako je biti srečen. Zato sem začela pisati blog...pa poskusimo. Ker sem tudi take narave, da se za nekaj hitro navdušim, kmalu pa v tej stvari ne najdem...tistega, ne vem če se bo ta stvar obdržala, če me bo osrečevala! Kot otrok, ki mu je nova igrača zanimiva prvo uro, ko jo dobi, nato pa že leži v zaboju igrač, ki se jim je ta vzorec že zgodil.
od nekdaj sem rada pisala, predvsem pisma. zagotovo sem rojena v napačnem času, ko si zaljubljenci več ne pišejo pisem in se lahko slišiš vsako minuto. Vzeto nam je bilo tisto, kar je dajalo romantiko, hrepenenje in strast. Zdaj pa to ubijemo s telefoni, mail-i, sms-i, facebook-i, itd.
Zdaj, ko tu nekoliko skeptično pisarim in se mi v glavi odvija še nešteto drugih stvari, npr. kaj naj sploh napišem, kdo bo to bral, če bo sploh kdo, toliko je blogov, in moj amaterski zagotovo ne bo pritegnil nikogar...pa vseeno, tipkam naprej, v resnici pišem zase (to se pravkar pogovarjam sama s sabo in vzpodbujam izločanje misli, ki se hranijo z mojo zmedenostjo in zamišljenostjo) in mogoče bom z vsakim blogom postala bolj...srečna?