Sorodni duši, zgodba o prijateljstvu…vse preveč obrabljeno, čeprav oboje drži, a nočem opisati vez med nama tako puščobno. Vsak, ki ima z nekom pristno prijateljstvo, bi lahko rekel, da je njuna vez nekaj posebnega, tako kot je najina, a še vedno ne najdem prave besede, dovolj težke, dovolj masivne in globoke, ki bi označila to kar imava. Rada označujem stvari, jih definiram in analiziram. Kot otroka me proti tej »odvisnosti« niso cepili, sedaj pa imajo. V upanju, da bom do konca napisanega našla besedo, sem se tudi odločila, da odprem to temo.
Ne maram kupovanja čevljev, najti prave je umetnost, dolgotrajni postopki sezuvanja in obuvanja mi poberejo še zadnje atome moči…vezanje, vtikanje vezalk v luknjice…višek preciznosti! Preveč je izbire. Mislim, da je podobno v prijateljstvu. Ne maram zbirati, kdo bi bil moj prijatelj, raje pustim, da mi življenje samo pripelje na pot nekoga, ki bo to postal. Veliko ljudi je na svetu, tako kot je v trgovini veliko čevljev. Lahko si kupim 10 parov, a zagotovo bom nosila tistega, ki me ne bo žulil in samo dve nogi imam, zato lahko nosim samo en par, tako kot se ne morem razumeti z vsemi ljudmi, ampak samo s tistimi, s katerimi se počutim varno in udobno. S tistimi, ki me ne bodo »ožulili«. Čevelj je pomemben predmet. Varuje nas pred zunanjimi vplivi, nam greje noge, nam omogoča blaženje sklepov pri gibanju, itd. V prispodobi to počnejo tudi prijatelji. Varujejo nas pred žalostjo, pred slabimi stvarmi, ki prežijo na nas iz okolice, blažijo naše bolečine, ko smo ranjeni in prizadeti. Sem kot Pepelka; stekleni čeveljček je lahko obula samo ona. V omari imam približno 10 parov čevljev, a vsi mi morajo biti prav. Mogoče me kateri kdaj ožuli in ga potem ne obujem, dokler se žulj ne pozdravi, a vsak je takšne številke, da mi je prav in ene nosim vsak dan, spet druge pa samo za kakšno priložnost. In presenetljivo, da lahko spet najdem primerjavo s prijateljstvom. Imam nekaj prijateljev in to so postali zato, ker so mi ugajali. Mogoče mi kateri izmed njih ne ugaja tako kot drugi ali pa se z njim ne družim veliko, so pa tudi taki prijatelji, katerih je malo, a mi ugajajo kot čevelj na nogi. Pristen odnos lahko deliš z malo ljudmi, ker se nihče ne more popolnoma razdati vsem. Mogoče to komu uspeva, a dvomim, da na dolgi rok. Taka prijateljstva so kratka in skrha jih že krajše časovno obdobje, ko se ne družijo več tako zelo. Pravo prijateljstvo pa zdrži dolga leta. Pride pomlad, poletje, jesen, zima…vidva pa si imata po enem letu še vedno toliko za povedati, toliko čustev lahko še vedno izrazita drug drugemu, tista čustva, ki so polna iskrenosti in nostalgije. Besede so še vedno tople, pomirjajoče, da je še vedno ob tebi, tak kot je, da te ima še vedno rad, takšnega kot si, da kljub nestrinjanju s tvojim mnenjem, še vedno sedi ob tebi in razglablja o tej in oni stvari. Čeprav se dolgo nista videla, veš, da mu lahko poveš tiste najmanj pomembne stvari, a te bo poslušal in skušal razumeti, zakaj naj bi bile pomembne tebi. Še vedno mu lahko zaupaš svoje skrivnosti, svoje misli. Pred njem nimaš sramu, čeprav ga spoštuješ. Brez skrbi lahko spustiš svoje živalske zvoke ob petju, si ne »pokitaš« celega obraza s pudrom, ker si si minuto prej stiskal mozolje, ne iščeš izgovorov zakaj si naredil napako… S pravim prijateljem imaš pameten prepir, rešiš ga ponižno a vendar zmagoslavno, saj sta rešila, kar sta morala, ni ti potrebno držati principov, mogoče le ob polni luni, ko si tako ali tako naperjen proti vsem. Ne znam si predstavljati življenja brez takega prijatelja. Tako kot si ne znam predstavljati hoje brez čevljev. Vendar sem rada tudi bosa. Tako kot sem včasih rada brez prijateljev. A s tem ne mislim nič slabega. Včasih enostavno potrebujem čas zase. Da se igram z otrokom, ki je v meni, da spodbujam gospodično samozavest, naj stopi stopničko višje, da pomirim divjaka, ki bi z mojim telesom delal ekstremne stvari, da se preprosto poglobim v tisto kar sem, čeprav še nisem odkrila potapljaške opreme, ki bi zdržala do dna te globine. Morda nekoč, s pomočjo dobrih plavutk. ;)
Tako se lahko s tabo sprehodim skozi življenje. V udobju vsega, kar mi daješ. In nič ne gre na silo. Vedno počasi in spontano. Verjetno zaradi tebe, ker meni počasnost ne leži. Ni bilo načrta kako postati nekomu prijatelj, nekdo, ki z mano uživa v ležanju na travi, v teku po naporni noči, v plesu sredi kuhinje, v brezsmiselnih pogovorih in dejanjih, nekdo, ki me posluša, ko ne povem nič pametnega, me preganja, da si zatlačim spodnjo majico v hlače, pred vrati profesorjevega kabineta drži pesti, da naredim izpit, z mano objokuje nesrečno ljubezen, ko oblečena sedim v tuš kabini in nočem ven, ne sprašuje zakaj delam kakšno stvar po svoje in verjetno narobe, mi ne pusti oditi brez nasmeha na obrazu… v glavi imam stavek, ki me velikokrat spomne na naju…"friends come and go, but for the precious few you should hold on."
Ni komentarjev:
Objavite komentar