V življenju pač ni vse tako kot si planiraš. Spontanost ali nesposobnost izpeljave začrtanih ciljev? Mogoče želja ni dovolj močna? Ne, pač ni tako kot si si zamislil, da bo. Skoraj nikoli. Kot otrok sem sanjala, da bom risala obleke, bila modna oblikovalka in imela veliko denarja. Potem je čas meglil to podobo sanj. Začelo se je obdobje simpatij, zaljubljenosti in odkrivanja v čem smo si fantki in deklice različni. Poklicne ambicije so pristale na stranskem tiru, šola je bila ustanova, ki mi ruši celoten bioritem, skrb za zdrav duh v zdravem telesu pa je bil samo slogan v knjigi, ki sem jo navdušeno ignorirala in življenje je teklo iz dneva v dan brez posebnih opravil. Načrtovali so se le nočni izhodi ob koncu delovnega tedna. Drugih skrbi res nisem imela. Čeprav, če sem iskrena, bi tisto dekle takrat reklo, da preživlja najhujše obdobje, da išče obrambni zid pred krutim svetom, pred napadalci, zverjadjo, ki lačno gleda na njo. Ona pa brez orožja, nebogljena, skoraj pohabljena od njihovega trpinčenja. Zdaj pa si želim, da bi še kdaj sedela v učilnici srednje šole in risala srčke pod tretji koren na šesto. Čas je taka stvar, prekleto dobra, hitrejša od najhitrejšega in božansko zanimiva, daje vrednost vsaki še tako nepomembni stvari, manipulira s človeštvom, ga preganja in utruja, včasih ga zmede in omejuje. Kaj vse zna ta čas! Mogoče ima večjo moč kot strah. Mogoče. Tega še ne verjamem čisto. Strah je še vedno moj največji sovražnik, kar za čas ne morem reči. Oba sta pojem, oba nam vrednotita življenje, trenutke, oba postavljata ovire in se igrata z nami. Ne poznata milosti. Toda strah…grde oči ima, sedi v temni sobi in išče po google earth-u kje bi izvajal atentat. No, parafraziram, ne mislim, da je strah res striček, ki je jezen na ves svet in zganja bedarije. Straha, niti časa nisem v prej opisanem obdobju poznala osebno. Za njiju pa ne morem reči isto. Zdaj se spomnim, da sta bila vedno z mano, poznala sta me še kako dobro…stala sta nekje za vogalom osnovne šole, potem srednje... Čas me je preganjal vsako jutro, ni mi pustil, da bi prejela vso vsebino lepotnega spanca, eliksir mladosti , in zato bom pri 60.-ih zagotovo imela veliko gub, sive lase in nekaj temnih odtenkov pod očmi. Mogoče pa bo izpadlo simpatično. Hm…ČAS bo pokazal svoje.
Kje pa se je skrival mladenič Strah? Prodan je bil že zelo zgodaj, po ugodni ceni, kupljen od staršev, družbe, sošolcev, učiteljev… vsi so ga ponujali, z vsako kritiko, da nekaj ni zame, z vsakim očitkom, z vsakim prigovarjanjem, skrbjo, da se mi ne bi kaj zgodilo… če pomislim, kaj vse bi zmogla, če ne bi nasedla temu skoraj podarjenemu »mačku v žaklju«, kaj vse bi znala, kje vse bi bila… Saj ne bi vedela, da nečesa mogoče ne znam, ne zmorem, nisem sposobna…brez zadržkov bi preizkusila vse sposobnosti, ki sta jih zmožna moje telo in um. Mogoče bi imela za sabo že nekaj osvojenih štiritisočakov, izvajala piruete na državnem prvenstvu v umetnostnem drsanju, se prerekala s Francoskim taksistom, naj me zapelje po krajši poti na letališče, kjer me čaka letalo via Ekvador, kjer bi obirala banane in kakavovec. Mogoče bi imela polno omaro oguljenih, raztrganih, a neprecenljivih superg, ki so blažile moje sklepe na maratonih. Mogoče! A tudi tako je lepo. Brez zakrknjenih talentov, skritih potencialov, ki jih nisem razvila. To sva ustvarila jaz in moj strah. Morda sem zaradi njega trpela 1209x in ne 1210x, jokala 1679x in ne 1680x, ter 22 let živela tako, da sem postala takšna kot sem. Če me je vsaj enkrat rešil pred nečem slabim, potem sem mu hvaležna. Drugače pa bi preživela tudi brez njega. Nekoč bom podpisala ločitveni zahtevek s strahom, nekoč se bodo najine poti razšle, do takrat pa bova samo neuradno narazen, kot dva, ki imata skupen naraščaj, a ljubezni že dolgo ni več… Čas pa naj teče – saj treniram – nekoč me bo gledal v hrbet, če se ne bo preveč kadilo za mano.
Kje pa se je skrival mladenič Strah? Prodan je bil že zelo zgodaj, po ugodni ceni, kupljen od staršev, družbe, sošolcev, učiteljev… vsi so ga ponujali, z vsako kritiko, da nekaj ni zame, z vsakim očitkom, z vsakim prigovarjanjem, skrbjo, da se mi ne bi kaj zgodilo… če pomislim, kaj vse bi zmogla, če ne bi nasedla temu skoraj podarjenemu »mačku v žaklju«, kaj vse bi znala, kje vse bi bila… Saj ne bi vedela, da nečesa mogoče ne znam, ne zmorem, nisem sposobna…brez zadržkov bi preizkusila vse sposobnosti, ki sta jih zmožna moje telo in um. Mogoče bi imela za sabo že nekaj osvojenih štiritisočakov, izvajala piruete na državnem prvenstvu v umetnostnem drsanju, se prerekala s Francoskim taksistom, naj me zapelje po krajši poti na letališče, kjer me čaka letalo via Ekvador, kjer bi obirala banane in kakavovec. Mogoče bi imela polno omaro oguljenih, raztrganih, a neprecenljivih superg, ki so blažile moje sklepe na maratonih. Mogoče! A tudi tako je lepo. Brez zakrknjenih talentov, skritih potencialov, ki jih nisem razvila. To sva ustvarila jaz in moj strah. Morda sem zaradi njega trpela 1209x in ne 1210x, jokala 1679x in ne 1680x, ter 22 let živela tako, da sem postala takšna kot sem. Če me je vsaj enkrat rešil pred nečem slabim, potem sem mu hvaležna. Drugače pa bi preživela tudi brez njega. Nekoč bom podpisala ločitveni zahtevek s strahom, nekoč se bodo najine poti razšle, do takrat pa bova samo neuradno narazen, kot dva, ki imata skupen naraščaj, a ljubezni že dolgo ni več… Čas pa naj teče – saj treniram – nekoč me bo gledal v hrbet, če se ne bo preveč kadilo za mano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar