Dvakrat globoko vdihnem in odvrti se mi najhujši scenarij v tistem trenutku. V šoku zaslišim sireno, policijske luči, vsepovsod kri in moje uničeno življenje. Zabremzam. So moje oči res tako dobre, da so sredi teme, sredi hitre ceste zaznale gospoda, natovorjenega s težkimi vrečkami, ki prečka cesto, TAM KJER SE TO NE DELA in se opira na bergle? Očitno so. Brez dolgih luči, ker nasproti vozi avto, premaknem v peto prestavo in pred mano rdeča jakna. Kaj če ga ne bi videla? Kaj, če bi na radiu, kot imam to neodgovorno navado iskala dober komad, da lahko zraven pojem? Kaj, če bi za sekundo bila pozorna na nekaj drugega? Ampak sem ga videla!!! Po eni strani je zdaj vseeno in se brez veze sekiram. Nič se ni zgodilo in vse je ok. Ne, prav je da se sekiram. Ker vem kako znam včasih biti v svojem svetu, ko vozim in tak voznik ni za volan. Da nekomu vzameš življenje zaradi ene nepomembne stvari, zaradi glasbe na radiu, sms sporočila, ki vedno lahko počaka, zaradi problemov, ki jih rešuje tvoja glava čisto nekje drugje kot pa v avtu. Dobra šola, brez dramatičnih posledic – hvala bogu. Rada vozim, res uživam v vožnji, moji ovinki so včasih malo bolj ravni kot v resnici in mala zelena stvarca samozavestno prehiteva tudi jeklene zverine z večjo močjo. Današnji pripetljaj pa me je postavil kar nižje od realnih tal. Stresel me je in ni bilo daleč, da se preplašeno dekle ni na licu mesta utopilo v solzah. Pretiravam, pa vseeno, elektrošok za moje moralno stanje. Razmišljam, koliko ljudi sede za volan pod vplivom alkohola, pa se nikoli ne vpraša kaj se lahko zgodi. In koliko se jih pod enakim vplivom sprehaja sredi noči po cesti! Brez razmišljanja. Slednjim verjetno ni preveč mar, če si zadnje ležišče privoščijo tam, kjer po navadi končajo mački, ki se grejo »ženit«. Meni pa je mar, kako noro dobro bo moje življenje v prihodnosti, zato obsojam vse primitivne ljudi, ki svoje komplekse zdravijo s pijačo, s težko nogo na gasu in izkazujejo svojo moč tam, kjer ježek teka, teka in se razpaca…
Ni komentarjev:
Objavite komentar