Samo, da se gre, da se premika naprej…to moje telo, moj um. Ne obstojim niti za sekundo. Ko čutim gibanje, ko mi zadiši po naporu in mišice igrajo na višjo noto…kam me to pelje? Pretiravanje, pregrevanje, preigravanje, preveč, nikoli premalo…ljubim predpono -pre. Prevečkrat opazim košarice z ljudmi, ki ne počnejo ničesar, ki se bojijo zbuditi, ki stagnirajo v svojem puhastem zavitku in se vsake toliko odvijejo, da lahko izrazijo svojo globoko nezadovoljstvo s samim sabo. »Gibanje ni zame, nimam časa, postane mi slabo, bolijo me mišice, bolijo me kosti, nimam kje, nikoli nisem in tudi nikoli ne bom«…koliko izgovorov, koliko opravičil! Takšni ljudje bi se morali opravičiti svojemu telesu, ki žalostno caplja po stopnicah in si želi prevzeti pozornost kavču svojega nadrejenega, se vriniti v njegov urnik pred »pomembnimi obveznostmi« na Facebook-u in pred družinsko ukvarjanje s Super Mariom. Nisem ena tistih, ki je tekla še preden je shodila, nimam zagrizenih športnih staršev, tudi daljno sorodstvo je bolj pasivne volje in šport je bil dolgo časa pri meni zapisan kot nekaj kar morem, a ne zmorem in nočem. Zato razumem, kako razmišljajo ljudje, ki sedijo doma in tuhtajo kako bodo s ponedeljkom začeli vsaj s hitro hojo, se izogibajo obiskom ljudi, ki imajo do vhodnih vrat stopnice in trmoglavo ignorirajo svoje zdravje. Potem pa se najde kdo, ki gre v trgovino, kupi lepe teniske, ki se svetijo v temi in iz njih prijetno(seveda je to njegov primarni namen) blešči športna znamka, ki vse ogledujoče informira, da je postal športnik. A znamka je le znamka, denar je le denar in belina na teniskah mora biti vredna tega denarja, zato romajo teniske zaradi preventive pred umazanijo na tretjo polico omare za čevlje. Tako, nekaj smo naredili za svoje zdravje, sprehod do trgovine, nakup dragih ŠPORTNIH tenisk, v upanju, da nas bodo motivirale - saj smo se odrekli vsakodnevnim sestankom s pivom v roki, cel teden smo hodili po stranskih ulicah, da ne bi zavili v trgovino in kaj na hitro zapravili, si trgali od ust, skoraj stradali in hodili goli, samevali med vikendi, saj so runde velik zalogaj za denarnico, itd. - samo zato, da bodo naše nove športne teniske spregovorile čarobno besedo in nas motivirale, spodbudile, da naredimo nekaj za svoje zdravje. Kako to, da po vsem tem zdaj ne govorijo in nas celo same sprehodijo od doma? Pa tooooliko so stale. Ja, ljudje počnemo marsikaj, da bi se zavedli. Sami sebi pa ne moremo ubežati. Naše zdravje pa nam lahko. Se imamo sploh radi?
V ljubezni je tako, da se najprej zaljubiš, spoznaš osebo in potem…greš…no ali pa jo vzljubiš in ji za lahko noč poveš, da ne moreš živeti brez nje. Ne znaš, nočeš in veš, da bi bil prazen zaradi izgube.
Nisem ga poznala, vedela pa sem, da obstaja. Nisem ga marala, že misel nanj me je izčrpala. Njegove poteze so bile preveč grobe na pogled in zdel se mi je samovšečen, kot da me gleda z viška in da ne bom nikoli na njegovi ravni. Prišlo je obdobje, ko sem obstala, nikogar nikjer, on pa se je prikazal. Zakaj je pristopil k meni? Saj ni, mislim, da sem jaz naredila prvi korak. To naj bi bilo moška gesta. Ja, naredila sem prvi korak. Bil je težak, počasen in srčni utrip se mi je dvignil. Prvi "randi" je bil kratek...a vseeno, sladek. Vznemiril me je in me pritegnil. Vsako jutro sva se dobivala, včasih zelo zgodaj, da sva skupaj opazovala kako se dela dan, kako stari ljudje ne morejo spati in se v parku pogovarjajo sami s sabo. Vedno daljši so bili najini zmenki. Poslušal me je. Nikoli me ni obsojal. Sprejemal me je takšno kot sem. Tako kot znajo to moški(PA NE VSI!), me je znal prizadeti. Sploh, kadar sem bila predolgo v njegovi družbi. A mu ne zamerim. Delal me je boljšo in vem, da si me je želel. Zasvojil me je. Osvojil! Zdaj mu za lahko noč povem, da ne morem živeti brez njega, ne znam in nočem. Brez Športa. Če ne bi tekla, če ne se ne bi čutila…bila bi prazna zaradi izgube. Šport je ljubezen, je opora, ko ti je hudo, je sreča, je moj način življenja. In je edini moški, ki ga z največjim veseljem delim z drugimi.
Vem, nekaterim se zdi, da grem preko svojih meja, nekaterim se zdi tak način življenja dolgčas, napor, nesmisel…meni pa je dolgčas sedeti v gostilni, biti 2 ure v mirnem položaju in ob tem doživljam neznosen napor in vidim neizmeren nesmisel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar