Nepovabljena Matilda

Včasih se sredi noči zbudim in zgrabi me panika. Včasih med sprehodom razmišljam, kako bo takrat…Včasih se pogledam v ogledalo, ne iščem gub, ne iščem dokazov, da čas res teče, a vseeno…vidim se, kako me ni. Kako ležim, lebdim, sem in me ni. Kako me je zbrisalo, pa še včeraj sem pustila umazano posodo v koritu, še včeraj sem poskusila biti boljša kot dan prej, a mi mogoče ni uspelo, ker je umazana posoda še vedno tam… Vsa jutra, ki sem se jih želela dotaknit, vse poti, ki sem jih hotela pohoditi, vsa drevesa, ki sem jim hotela prešteti veje, vsak večer, ki sem mu hotela zbežati, da se dan še ne bi končal…vse to, da se ne bi končalo moje življenje. Tu sem in ne na koncu, vprašanja in neučakanost, strah pred nepoznanim pa me pehajo tja, kjer me ni. Kako bo takrat? Se me bo kdo še spomnil? Bodo vedeli kaj sem oboževala, kje sem hodila, kaj sem hotela, kaj sem naredila? Ne bodo. Ne bodo vedeli, tistega, kar jim nisem povedala, pokazala…vedela bom samo jaz, tik preden bo počilo. Zdaj vedo, pametni so in povedanemu ne verjamejo, samo to kar vidijo, mojo predstavo čutijo, če jo gledajo s srcem. Včasih se sprašujem kdo v mojem življenju je resničen, otipljiv, komu res lahko pokažem kaj sem. Dvomi, ki te režejo kot pasovi, ki jih imaš zategnjene okoli vratu, te oblikujejo v to kar si. Če pustiš spet nekomu, da pas še malo zategne, tvegaš, da dihalna pot več ne bo opravljala svoje funkcije, zadušilo te bo in življenja, v katerem »prosto padam višje«, ne bo več. Tiste poti, travniki, drevesa, ploščati kamenčki, ki drsijo po vodi in v skokih oponašajo žabico, sonce, ki bi te rado zaslepilo pred hudobnim svetom, zvezde, ki se važno bleščijo v preteklosti…in velik meglen krog okoli lune. Ležiš sam s sabo, ne pričakuješ, da te bo vertikala zavedla in boš odšel. Tudi spanja bi se včasih najraje izognila. Kaj pa če… in toliko bi še lahko…

Ljudje imamo navado, da si zastavimo cilje, dodamo še ščepec želja in s težo karakterja počasi drsimo proti začrtanemu. Želimo si družino. Nekateri. Veliko, 3, 4 glasni zborček v plenicah. Psa. Vsaj nekoga, ki bo imel rad nas, bolj kot sebe. Partner naj bo takšen, skoraj popoln, a ne preveč, ker potem bi moral biti tudi jaz popoln, takšen pa tako ali tako ni nihče. Dobro službo. Spodobno in zanesljivo, z zadovoljivo plačo, pa da se ne bi preveč delalo. Hiša naj bo velika, lepa, notri pa naj bo toplo, kavč mora biti usnjen in v barvi mahagonija, da se bo zlival s tapetami. Prijatelji. Veliko prijateljev. Dobrih. Dopuščamo tudi kakšnega zavistneža, pred katerim se bomo lahko pokazali, kaj vse imamo. In kaj bomo potem. Bili srečni? Mislim, da bo najbolj srečen tisti pes, ki bo gledal naše življenje v črno belih barvah in ne bo videl rdeče, modre in rumene barve naše maske. Imam želje, imam cilje, imam teorije in trmasto stojim za nekaterimi odločitvami, katere lahko moja labilnost zamaje. Imam pa tudi življenje. Nimam psa, nimam velike družine, nimam hiše, avtomobila, ne vem, če bom lahko imela otroke, ne vem, če bom kdaj imela nekoga, ki me bo imel rad tako kot sebe, ne vem kje bom postavila kavč, edino kar vem je, da ne bo v barvi mahagonija. Tudi to vem, da bom celo življenje bila dovolj mlada in neumna, da bom počela to, kar me veseli. Da bom nasedla vsaki stvari, da jo bom lahko preizkusila, da bom v primeru plodnosti svoje otroke naučila veselja, da bom nekoga imela rada tako kot sebe in da bom do konca življenja s sabo bila takšna kot sem, čeprav bodo kritike in obsodbe včasih neusmiljeno bolele. In vem, da bi na svojem pogrebu jokala. Vsak bi moral na svojem. Namesto tega pa bodo prišle stare gospe in jedle pecivo, ki se jim bo drobilo po beli bluzi s črnimi pikami. Nekaj pa ga bodo zavile v papirnate robčke za domov. Vem, pa da bo v kotu stal nekdo, ki bo zadrževal solze in se bo spomnil, kako zelo sem imela rada to življenje.