Maček v žaklju

//...le kako lahko, puščaš me tako ledeno???..// ...ti, sreča v ljubezni! Delaš dobro, delaš slabo, si dober, si slab…ni odvisno od tega. Jo dobiš in si je prikrajšan. Baje se je ne skladišči. V veliki dozi je ni, ni je v žaklju iz katerega bi si vsake toliko malo vzel. Pride v majhni količini, hlapi kot, da vsebuje etanol in tako tudi deluje na človeka. Zamegli se um, ne razmišljaš preveč, ker nisi zmožen in omamljen se nasmehneš tistim metuljčkom, ki naj bi ti obletavali trebušno votlino in vse kar je opevano v ljubezenskih pesmih. Tisti metuljčki kmalu postanejo mušice, ti pa se zbudiš z mačkom, ki ne zgine dokler se ga spet ne zadeneš. Ujet si v krog, ki ga realisti imenujejo življenje, ki je seveda lepo, prelepo, če ga žiiiiiviiiiš. Povzeto iz pesmi. In v tem krogu je prav prijetno, maček, ki praska po tvoji najpomembnejši mišici, izdeluje origami iz arterij, aort in ostalih žil, po kateri se pretaka kri, ki teče samo za tistega… Saj ne da mi umetnost(origami, torej) tega ni…blizu...iz moje sado-mazo nagnjenja (ki ni skrb zastrašujoče) bi jo lahko celo občudovala, določila žanr, se poglobila v estetsko lepoto in kovala v zvezde tega mačkona, ki mi je izpodrinil opojen občutek z metuljčki. Si sama dovolim, da je tako? Saj sta pri tej stvari vedno dva – tisti, ki te opija in ti, ki pohlepno hlastaš z odprtimi usti. Dva, eden, jaz, ti? JAZ - egocentrik. Kadar hočeš, lahko pripraviš možgane, da zaprejo usta, da ne zaznaš okusa, ne čutiš ničesar. Kadar hočeš?!!! IN TO ZVEM ŠELE ZDAJ?!  Tako enostavno je? Zakaj potem tega ni zmožen nihče? Zato, ker nas je strah. Strah, da bomo sestradali, da bomo živeli v pomanjkanju, brez osnovnih potreb bomo delili svoj krog z ustvarjalnim mačkom. Samo, da smo si na jasnem…pišem zelo metaforično, čeprav bi bilo kar zanimivo uprizoriti dejansko sceno – maček, origami, metuljčki, ki posedajo na debelem črevesu. Tako postane ta ljubezen malo neprivlačna, vem. Pa še kako je privlačna, pa še kako nas pritegne, nahrani…in še kako zelo nas pusti lačne. Zato se pa tisti metuljčki nehajo pasti po mojem želodčnem travniku. Vsako ranjeno bitje ima svoj obrambni mehanizem. Vsak človek si povija rano na drugačen način, obliži z risanimi junaki ponavadi res niso najbolj obstojni, malo kratkega na rano, malo kratkega »v rit« in gaza je pri močnejšem spolu vedno rešitev na prvem mestu, me dekleta pa jo uberemo v alternativne vode, se psihično podiramo, teptamo, pogrezamo…potem pa čakamo ali pa nam zrastejo angelska krilca, katera nam omogočajo letenje iz cveta na cvet. Mogoče pa ni toliko v spolu, več je v tem, kar smo, kar znamo…vsi pa težimo k sreči. Vedno bo tako. Razumeti nekoga, da čuti to kar čuti, da odhaja, da so se čustva spremenila…je prej dolžnost kot pravica. Nihče ne zna usmerjati svojih čustev, jih regulirati po jakosti in jih oddajati v pravo smer. Se motim? Verjetno se. Zate. Zanj. Zame pa se ne motim. In mucek se igra z metuljčki…//...pridi greva, čim dlje stran od naju - na konec sveta., stran od vsega...//