neumnost ozdravi pamet

Vsaka stvar se deli na dvoje. In mi, zbirčni človečki lahko izbiramo na katero stran se bomo prilepili in se potem zanjo tudi zavzemali. Imamo moški svet, imamo ženski svet. Ta delitev nam je znana kaj hitro in ob tem ne mislim na barvo slinčka, ki je za fantke modre za punčke pa roza barve. Morda bi se nekdo tud spotaknil ob moj drugi stavek, da lahko izbiramo. Slednjega ne moremo…ali pač? Seveda lahko! Samo upati si moramo. In že je majhen Peter postal velika Petra. Torej nam je v življenju dano vse. In če nam je dano vse, zakaj potem še vedno iščemo nekaj, še vedno kupujemo stvari, se zalagamo, kopičimo, kot da nam nekaj manjka? Mislim, da zato, ker težimo k temu, da bi pripadali. Ker moramo postati prilagojeni, da lahko sploh živimo. Posnemamo gibe, želimo si enake stvari kot drugi, občudujemo tisto kar imajo drugi, naše želje so odvisne od drugih. Sicer občudujem tiste, ki bi mi v trenutku, ko bi to prebrali, lahko rekli, da se motim, ampak, posploševanje je lažje za kratko obrazložitev vsega kar mislim. Razčlenjevanje in iskanje izjem bi mi vzelo preveč časa. To, da je vsak na svoj način poseben, ga dela izjemo, izjemnega, ampak s svojim nenehnim prilagajanjem, že s tem, ko upošteva cestno prometne predpise(rahlo samomorilsko za vse, ki bi radi bili posebni na tem področju), v gostilni sedi na stolu in ne na tleh(odvisno seveda od kulture), kadi kot njegovi prijatelji(pač ni dobro biti osamljen), se oblači v zeleno, ker je to sezono ta barva in (in se niti ne zaveda, da je bilo te barve pač viška v tekstilnih proizvodnjah in je morala postati in), sanja o belih zobeh (kljub temu, da so njegovi zdravi, se dekle na reklamah lepše smeji z belimi zobmi…in po snemanju težje liže sladoled – a on tega ne ve)…v glavnem, s tem nisi več tako poseben, ampak pripadaš družbi. Ko pa začneš odstopati od družbe, postajaš neprilagojen, postajaš drugačen, se postaviš zase, nisi tiho, ko te obsojajo in tudi ti na veliko obsojaš, kar je tebi drugačnega…takrat umreš. Prisilijo te v to, da mentalno nisi več živ. Ker si sam. Trop bizonov te potepta, kot majhnega miška sredi polja. Ali tečeš v njihovo smer z enako hitrostjo ali pa se ustaviš, jezno dvigneš svoj repek in optimistično misliš, da bo repek zgledal dovolj strašljivo, da jih bo ustavil, ter s tem povzročiš že prej predvideno posledico – svojo smrt. 

Če pogledamo ljudi, ki niso takšni kot ostali, ki počnejo stvari drugače…družba jih ne pusti, da bi bili srečni. Opazuje jih z žarečimi očmi, ki žgejo v njihovo zavest, katera se potem sprašuje, kaj je narobe z njimi. Družba, ki se ima za višek inteligentnosti, pa zelo neumno ravna s svojo inteligenco. Kot da jo ima na zalogi za težje čase. Inteligenca pride takrat, ko bo hudo, ko bo potrebno razmišljati. Do takrat pa bo družba uživala sočne sokove neumnosti, se pustila voditi in pela himno z refrenom: »manj veš, manj boli«. In tudi sama vedno bolj ugotavljam, da je tako najbolje. Razmišljati, se poglabljati, analizirati…vse to je preveč kompleksno, preveč nasičeno z bolečino, preveč informacij te na koncu zmede in ne veš kaj bi. Resnična sreča je vedeti nič in slediti. Biti v transu neumnosti, biti naiven, da ni ničesar slabega na svetu, živeti v zmoti, da nam vsi želijo dobro. Svet je lep. Poskrbimo, da tak tudi POstane. In družba naj nas vodi katero stran moramo izbrati. Brez naprezanja naših nevronov, brez porabe ogljikovih hidratov postanimo srečni. Skrbi pa naj imajo tisti, ki so v resnici neumni, saj verjetno res ni pameten tisti, ki si želi nesrečno živeti. Pišem dokaj cinično, mogoče niti ne mislim vse te stvari, mogoče…obstaja majhna možnost, da bom zrasla v ženico, ki bo bila dovolj pogumna biti srečna v posebnosti. V tisti posebnosti, ki ne pripada družbi. In mogoče mi zaradi tega ne bo potrebno biti tako zelo inteligentna ali pa spremeniti spol.