Živi in sanjaj. Dva glagola, ki sta udejanjena v realnosti najlepša. Dobro je, če ju kombiniraš v življenju. Tako mislim, da ti gre lepo. Če že samo živiš je super, saj veliko ljudi ne zna. Če pa zraven še sanjaš, je to kot češnja na vrhu smetane. Ustvariš si svoj svet, lepši kot je ta otipljivi. V njem imaš svoja pravila, svoje barve rožic.
V prvem razredu je na govorilnih urah mami dobila zaskrbljujočo informacijo o svoji hčeri. Baje sem v svojem svetu in ves čas samo sanjam. Svetovala je, da bi bilo dobro, če bi se kdaj pa kdaj oglasila tudi na Zemlji. Rekla je, da bi znalo kasneje postati problem, sploh zaradi moje bujne domišljije. Takšni ljudje živijo v svojem svetu, se težko prilagodijo družbi in vedno iščejo nekaj, kar jim ni dosegljivo v realnem svetu. Mati so zaskrbljeni prišli domov, sedli za mizo in verjetno bili prestrašeni. Jaz pa se ob tem nisem preveč spuščala iz svojega nivoja, ali pa dvigala, ne vem kje točno sem bila. Vem, pa da se sanjanja nisem ozdravila. Sanjala sem ponoči, sanjala sem sredi belega dne. Ne veljam za najbolj mirnega človeka, stvari se lotevam hitro, celo brezglavo, kar ni najbolj značilno za ljudi, ki so zasanjani. Sanjači se vlečejo, dajejo občutek breztežnosti na našem planetu, kjer je že dolgo odkrit zrak, ob njih pa v to zelo podvomiš. Njihovi gibi so počasni, da se lažje poglobijo v svoje sanje, v globoko razmišljanje. Jaz pa najlažje spustim svoje višje sile medtem, ko nekaj počnem hitro, ko je okoli mene akcija. Stopim se v nekaj svojega in tam sortiram svoje misli, jih razvrščam, oblikujem po svojem okusu in ja…mogoče na sladki način mučim svoje nevrončke.
Sanjati sredi dneva - razmišljati. Sanje veljajo za nekaj lepega. Pomeni, da razmišljaš o nečem lepem. O svojih željah. In želje naj bi bile lepe. Ne vem, če si kdo želi kaj slabega. Čeprav…»sto ljudi, sto čudi«.
Danes sanjam…in če bi večno živela…NORO. Kaj bi si res želela? Kakšen je moj sanjski svet? Moje misli so trenutno divje. Kot odvezani psi divjajo zaradi tega vprašanja. Srce mi bije hitreje. Navdušenje nad tem, da lahko sanjam o večnosti, o možnosti, da nemogoče postane mogoče. V sanjah se da. Čez nekaj trenutkov pa »BUM!«. Psi se privežejo kar sami nazaj, oči se rahlo upognejo navzdol, zgubijo svoj lesk in realnost je tam, kjer živiš. Pa ne zame. Danes lahko sanjam. Pa jutri po kosilu imam tudi čas. Nekateri pijejo, drugi kadijo…jaz imam sanje. Trudim se jih oklepat, jih pazit pred tistimi, ki mi jih hočejo vzeti. Nekateri pa to naredijo nenamerno…in mogoče so bili kdaj del njih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar