naj povem na glas...ali napišem po tiho

Najbolj dolgočasno delo, ki sem ga opravljala so promocije. Stati med policami s hrano za živali in svečami za na pokopališče je skrajno ubijajoče. Stojiš in čakaš, da mine čas. Ne, ni mi prioriteta prodati čim več izdelkov in moriti ljudi, ki so prišli v trgovino po poceni izdelke, katere bodo lahko pojedli, ne pa ovohavali. Promovirala sem namreč dišave in osvežilce zraka za dom. V teh časih je to že luksuz. Ampak, kaj se pritožujem in kritiziram. Moja nespamet tu preseže vse meje, saj če ne bi bilo teh neumnih osvežilcev zraka, jaz ne bi imela dela. No, če se temu lahko reče delo. Težko je. Je pa dobro plačano v primerjavi z norenjem po restavraciji s polnimi rokami krožnikov. Mogoče se delodajalci teh promocij zavedajo kako težko je stati cel dan pod žarometi umetne svetlobe in težiti ljudem naj kupijo izdelek, ki ga sploh ne potrebujejo. In spet po dolgem času delam tudi v restavraciji. "Lessie se vrača". To pa zagotovo. Kolikokrat sem že rekla, da tja pa več ne grem. Ampak, ne. In strah, da se bom vedno vračala, raste. Spet stari znanci, ljudje, ki jih poznam že skoraj sedem let. In oni poznajo mene. Tolikokrat so me že vlačili po zobeh, me kritizirali, drugi so kdaj pa kdaj rekli kako lepo besedo. Nekatere imam res rada. In pogrešam jih. Nekateri pa…primitivnost. Nočem biti snobovska, nimam se za boljšo od njih, ampak ne razumem njihovega načina razmišljanja. In nočem razumeti, da nekateri dihajo samo zato, da razmišljajo o napakah drugih, so na preži za škandaloznimi novicami in komaj čakajo, da nekdo naredi nekaj…izven »normalnih« okvirjev. Ne želim si biti ena izmed njih, čeprav se včasih počutim kot del njihovega tropa. Že samo zato, ker stojim zraven in moja ušesa absorbirajo glasove polnih obrekovanj in zlonamernih besed. Nisem takšna, da bi se obremenjevala z življenji drugih. Mogoče se prav zato preveč obremenjujem sama s sabo. A se mi zdi bolje to, kot pa secirati vsak gib nekoga drugega. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svoje razloge, da je nekaj naredil tako kot je. Mogoče bi ga lahko razumeli, a nočejo…slišijo to, kar hočejo.

Ko sem imela 10 kg manj, ko sem po svetu strašila s svojimi kostmi in je bilo videti, da mi doma ne dajo nič na krožnik, sem bila glavna atrakcija njihovih jezikov. Nekatere je res skrbelo, večina pa me je obsojala. Čutila sem vsako besedo, vsak pogled, vsako misel. Še kako sem se zavedala svojega telesa, oni pa so mi pomagali, da se mi je ob misli nanj podiral še svet in sem se ga sramovala. Da bi lahko pozabila na vse kritike, namišljene skrbi in zgražanja, ni bilo mogoče. Ne moreš se skriti. Vse to se prisesa nate in to nosiš kamorkoli greš. Rad bi povedal vsem, da si ne želiš biti tak, a nimaš moči za predavanje 10x na dan. In tisti, ki te posluša, veš, da si misli svoje in si v njegovih očeh še vedno zločinec, ki verjetno doma strada, ali še huje, žre in bruha. In ne pomisli, da bi lahko bile druge stvari. Ne pomisli, da te ravno njegove misli razžirajo, da se z vsakim dnem zbudiš v upanju, da si kak gram težji in bo en obsojajoči pogled manj. In koliko jih je bilo takih, ki so me spraševali, če sem kaj bolna, koliko jih je bilo takih, ki jih je bilo strah pogovora z mano, če pa so že začeli, je bila seveda glavna tema moje shirano telo. Nikoli: »kako si?« vedno: »si dobro?« ali pa: »pa je vse v redu?« še več jih je bilo:«kaj je pa narobe s tabo?« in ni manjkal tisti pogled, poln usmiljenja. Izven norm, izven njihovih pravil, biti popoln v njihovih očeh, imeti ravno toliko kil, imeti ravno pravšnjo barvo las, se pogovarjati točno tisto, kar hočejo slišati…samo to in nič drugega, mi je manjkalo. Sliši se ne tako boleče, »kaj te briga kaj rečejo in mislijo drugi« - to je lahko reči, praksa pa je težka kot hudič. Bila sem žilava, a ne psihično. Tam sem bila premehka. Pa me vseeno ni ubilo. 10 kg več, podobna ženski, kje pa kje bi se dalo kaj popravit, drugače pa…zdaj pa me namesto: »kako si?« vprašajo:«in…še športaš?« ob tem pa me premerijo od pet do glave in pričakujejo, da bom rekla »ne!«. Kljub temu se je lepo vrniti tja, kjer si doživel tisto, kar te je naredilo takšnega kot si...