Danes sem imela preveč časa in ko ga imam res preveč, takrat moje misli delajo s polno paro. Delajo miselne vzorce, alineje, sezname, itd.
Sedim v parku in se poskušam sprostiti. Kar konkretno mi je uspevalo, misli so bile več kot pozitivne, a tako kot se zame spodobi, mi je po nekaj minutah postalo dolgčas. Iz trme, da ne grem od tiste klopce še nekaj časa, sem razmišljala kaj bi razmišljala. Zapleten proces. In ja, imam marsikaj bolj pomembnega za počet, ampak zakaj bi človek vedno počel pomembne stvari. Prišla sem do zaključka, da bom razmišljala kaj vse ne bi nikoli v življenju počela, bila ali imela. Za trenutek pomislim, da bo ob teh mislih začel delovati rek »nikoli ne reci nikoli«, zato sem se morala še posebno skoncentrirati, da ne bom na seznam za »nikoli ne bi, ne bom…« dala tistih stvari, ki si jih v resnici po tihem želim, da bi se zgodil kontra efekt. Torej…kaj so tiste malenkosti, ki jih nikoli ne bi, ne bom…?
Bilo je naporno to razmišljanje, dolgo časa sem iskala te stvari po svoji glavi. Tiste moralno sporne so mi prišle najprej na misel, ampak take stvari normalen človek tako ali tako ne bi naredil. Kot na primer, samomor, umor, kraja, itd. Zato sem te stvari izpustila. Seveda, kot vsaka tipična ženska, sem se ustavila pri tem, kakšnega moškega ne bi nikoli imela. Pa me je kar hitro ustavilo tisto, nikoli ne reci nikoli. Na koncu dobiš ravno to, kar nočeš in že sem si predstavljala kako zraven mene nadležno smrči moški, 30 let starejši, ki ima vonj po zemlji in bi rad da mu zjutraj postrižem nohte na nogi in ga po kosilu obrišem okoli ust. In me je minilo. Ko sem iz moških prešla na temo, kam ne bi nikoli potovala, sem razmišljala samo o tem kam bi, a ne bom in me je začelo rahlo žalostiti vse skupaj. Ker sem bila pred to miselno igro še vsa dobre volje in živahno nastrojena proti svojemu življenju, zdaj pa sem potrto gledala oblake in bila v mislih tam kjer si nisem želela, sem nehala delati seznam »nikoli«. Dokaz, da ni dobro preveč razmišljat. Sploh pa ni dobro načrtovati stvari na dolgi rok, ker te vsaka minuta lahko preseneti, spremeni in preusmeri drugam. Danes sem še tu, imam rada te stvari, te ljudi, že jutri je lahko drugače. So stvari, ki si jih neizmerno želim, a tiste rastejo v meni. Tiste nikoli ne povem, jih nikoli niti ne izpostavljam. Kot da bi se izrečene spremenile v prah, ki bi ga odpihnil veter.
Sedim v parku in se poskušam sprostiti. Kar konkretno mi je uspevalo, misli so bile več kot pozitivne, a tako kot se zame spodobi, mi je po nekaj minutah postalo dolgčas. Iz trme, da ne grem od tiste klopce še nekaj časa, sem razmišljala kaj bi razmišljala. Zapleten proces. In ja, imam marsikaj bolj pomembnega za počet, ampak zakaj bi človek vedno počel pomembne stvari. Prišla sem do zaključka, da bom razmišljala kaj vse ne bi nikoli v življenju počela, bila ali imela. Za trenutek pomislim, da bo ob teh mislih začel delovati rek »nikoli ne reci nikoli«, zato sem se morala še posebno skoncentrirati, da ne bom na seznam za »nikoli ne bi, ne bom…« dala tistih stvari, ki si jih v resnici po tihem želim, da bi se zgodil kontra efekt. Torej…kaj so tiste malenkosti, ki jih nikoli ne bi, ne bom…?
Bilo je naporno to razmišljanje, dolgo časa sem iskala te stvari po svoji glavi. Tiste moralno sporne so mi prišle najprej na misel, ampak take stvari normalen človek tako ali tako ne bi naredil. Kot na primer, samomor, umor, kraja, itd. Zato sem te stvari izpustila. Seveda, kot vsaka tipična ženska, sem se ustavila pri tem, kakšnega moškega ne bi nikoli imela. Pa me je kar hitro ustavilo tisto, nikoli ne reci nikoli. Na koncu dobiš ravno to, kar nočeš in že sem si predstavljala kako zraven mene nadležno smrči moški, 30 let starejši, ki ima vonj po zemlji in bi rad da mu zjutraj postrižem nohte na nogi in ga po kosilu obrišem okoli ust. In me je minilo. Ko sem iz moških prešla na temo, kam ne bi nikoli potovala, sem razmišljala samo o tem kam bi, a ne bom in me je začelo rahlo žalostiti vse skupaj. Ker sem bila pred to miselno igro še vsa dobre volje in živahno nastrojena proti svojemu življenju, zdaj pa sem potrto gledala oblake in bila v mislih tam kjer si nisem želela, sem nehala delati seznam »nikoli«. Dokaz, da ni dobro preveč razmišljat. Sploh pa ni dobro načrtovati stvari na dolgi rok, ker te vsaka minuta lahko preseneti, spremeni in preusmeri drugam. Danes sem še tu, imam rada te stvari, te ljudi, že jutri je lahko drugače. So stvari, ki si jih neizmerno želim, a tiste rastejo v meni. Tiste nikoli ne povem, jih nikoli niti ne izpostavljam. Kot da bi se izrečene spremenile v prah, ki bi ga odpihnil veter.
Ni komentarjev:
Objavite komentar