Vzamem! Za vedno???

Družina. Velika, majhna, srečna, nesrečna. Padeš noter, hočeš nočeš in moraš jih imeti rad. Vsaj nekaj časa, če ne za vedno. Seveda se jih ne znaš branit, ko še nič ne vidiš in zobki še niso dovolj močno orožje, da bi jim odgriznil prst, ko stiskajo tvoja nežno napeta lička. Potem pa rasteš. Spoznavaš, da brez družine ne znaš živeti. Pa čeprav je najbolj čudna na svetu, čeprav ima najbolj odklonske navade, čeprav bi najraje razbil svojega pujsa(šparavček), kupil karto za polet v vesolje in vse člane družine za vedno poslal na drug planet, ker za drugam niso. 

Mati me je povila v majhno družino. Bila sem prvorojenka in ostalo je pri tem. Ko je oče odšel po svoje pri mojih petih letih, sva z mami ostali sami. Še vedno pa sva bili družina za kar je mami znala odlično poskrbeti. Vedela sem, da sva drugačna družina kot so tiste, ki jih vidim med vrstniki. Kakorkoli sem čutila posledice, sem odrasla v normalno punco. Vsaj včasih se temu zdi tako. 

Ko sem bila majhna sem rekla, da se ne bom nikoli poročila. To sem rekla prav zaradi očeta. Moških nisem marala. Potem pa se je začelo. Puberteta, prve simpatije, nora zaljubljenost, prvi poljub, prvi fant, pa razni prijatelji, itd. V moški družbi sem se najbolje počutila. Nisem pa marala, da so me jemali kot punco, kot nekaj šibkega. Vedno sem jim hotla biti enakovredna. Zato sem z njimi lažje imela prijateljski odnos kot pa, da bi se zaljubila v katerega od njih. Tako so prijateljstva s fanti hitro kopnela. No, pa saj tako ali tako rečejo, da prijateljstvo med moškim in žensko ne traja dolgo. Slej kot prej se kaj zgodi.

Včeraj sem dan preživela na poroki. Udobno sem se namestila na kavč, zunaj je padal sneg (takšne so prvomajske počitnice nad 1800m), CNN pa je začel predavajati kraljevo poroko. Ves protokol, komentarji, glavni obred...vleklo se je. Že dolgo nisem bila tako dolgo pred televizijo. Z mami sva po žensko pokritizirale tete s klobuki, nevesto in seveda ženina. Kamorkoli sem premaknila kanal, tam se je predvajala poroka, imel si občutek kot da je novo leto. Moj vtis? Ženin bi bil lahko malo bolj strasten in navdušen glede na to, kakšno nevesto je dobil...reva, lahko bi si zbrala boljšega. No, pa se je začelo. Moje razglabljanje o tem, kako vem, da ni najboljši za njo. Verjetno ga ljubi. Vsaj zgleda tako. Mlad je, simpatičen, pameten, dober, ima lepe zobe, tiste pleše se je pa verjetno že navadila. Popoln ni nihče. In kako more biti njej?! Vsa žlahta jo je verjetno na začetku ocenjevala in ljudje so jo vlačili po zobeh. Verjetno je težko. Pomislila sem kako je pri mojih sorodnikih. Težka bo. Mami in njene sestre so kritične, vsako ta'mlado ali ta'mladega, ki se priženi k družini oblajajo in oberejo do kosti. Pokomentirajo kako se obnaša, kako izgleda, o čem se pogovarja in celo kaj da v usta. In potem naj jaz kdaj pripeljem domov bodočega? Ni šans. Poroka na skrivaj bi bila najbolj pametna ideja. Pri nas je tako, da smo si v žlahti kar blizu. Vsekakor bi me prizadelo, če jim moj izbranec ne bi bil všeč. Saj vem, da je ljubezen slepa in na začetku ne opaziš tistih napak, katere opazijo jastrebi na družinskem kosilu. Potem pa se vzameta, imata otroke, ti ga čakaš doma s kuhačo, zažgano srajco in upaš, da bo pojedel večerjo brez pripomb in šel čimprej pod tuš. Ker ti gre na živce in se ti takšno življenje upira iz vseh strani, se potožiš izkušeni mami, teti...in zalije te hladen tuš:«ah, povej kaj novega! Da je tak, sem vedela že takrat, ko sem ga prvič videla«. Včasih se mi zdi, da za mojo mati moja izbira fanta ne bo nikoli dovolj dobra. Kolikokrat poslušam kakšnega bi mi izbrala ona. In takšnih ne izdelujejo več. Takšne so imele samo stare mame, katere po 50 letih poroke še vedno skrbijo za svoje nadloge. Poroka dokler vaju bog ne loči več ne obstaja. Začetek je mogoče že optimističen, potem pa pridejo skrbi katerim marsikateri podleže in se zateče drugam. In ljudje se spreminjamo. Sprejeti to, da te mož nikamor več ne pelje, da ne opazi, da si se malo lepše oblekla in skrila odvečne kilograme pod bluzo, da te ponoči več ne objema ampak veselo pod svojim kovtrom sprejema pozdrave iz notranjske, da gre raje objeti flašo piva kot pa tebe, da mu postaneš samoumevna in je čisto razočaran, ko jamraš, da ti nič ne pomaga in izkazuje pozornost samo še njej - televiziji...madona, sem pesimistična. Bo res tako? Potem se res ne bom nikoli poročila. In zakaj se mora vse tako končati? Je najboljše celo življenje sedeti na klopci s prijateljem, ki te ne obsoja in te sprejema takšno kot si? In kaj bo, ko na klopci obsediš sam? Tam naj bi bilo mesto za tistega...ki je obenem še tvoj prijatelj.

Poroka gor, poroka dol. Žur more biti. Tako je to. Če nekdo umre, se ga žura na sedmini in ne vidim razloga, da se ga ne bi žuralo še takrat, ko se imata dva rada. Ljubezen je treba praznovati. Pa še dobro se je in pije. Lahko tudi večkrat. ;)