Dnevi, polni čustev. Izdaja me strah, da ne zmorem to, kar bi rada. Če sploh bi rada. In ta strah mi daje dvome. Včasih opaziš nekoga, ki že na daleč deluje samozavestno. In ne poln sebe. Na vseh najbolj opaznih delih mu utripa znak, da mu gre dobro, da je miren, da obvlada stvar, tisto stvar, ki jo živimo – življenje. Uh, priznam, da se takrat naseli v meni rahlo zavidanje, hkrati pa si želim požreti ponos in ga ustaviti... Vprašala bi ga – »Kako?!« Pustimo zdaj tiste, ki nosijo maske, ki so v resnici reveži in nimajo kaj dosti v svoji notranjosti, navzven pa dajejo občutek, da so daleč nad tabo... Saj ga prepoznaš. Maska je umetna, naravno pa se vidi, če pogledaš malo bolje. Nekako me pomiri dejstvo, da je človek, ki ve kaj hoče, le človek, tako kot jaz. To pomeni, da imam možnost imeti to – vedeti kdo sem, kaj sem in za čim se ženem. Rada bi imela občudovanje same sebe... Upala bi si. Brez dvoma, da nekaj ne zmorem bi začela stvar in jo tudi dokončala. Vedela bi, da lahko.
In česa se zavedam? Da sem mlada, da imam še celo življenje pred sabo, da sem sposobna za nekatere stvari, da nisem slab človek in da mi gre v življenju celo zelo dobro. Ne, vseh teh stvari se zaveda moja glava samo trenutno, zdaj, med pisanjem... vsega tega pa ne čutim, takrat ko me je strah. Ko se je treba odločiti kako v življenju naprej. Kljub temu vseeno lezem.
Čez nekaj dni imam preizkus športnih sposobnosti na fakulteti za šport. In takrat bom zahtevala od svojega telesa največ. Če bom lahko. Prepričana pa nisem. Daleč od tega prepričanja sem. Kot da čutim, da bo šlo nekaj narobe. O, pesimist. Tako se pa res daleč pride. V glavi se mi vrtijo najhujši scenariji, kako padem na štartu za šprint, kako mi med cooperjevim tekom postane slabo, kako mi gre voda v nos med plavanjem na 100 m in kako podrem »švedske skrinje« na poligonu nazaj. Za treuntek postanem tako jezna sama nase, ker nisem vložila dovolj truda v treninge, ker sem sodelovala le s svojo površnostjo in čakala do zadnjega, da me začne razžirati dvom ali bom zmogla. Ne potolažijo me tisti redki dnevi počitka, ker bi jih mogoče moralo biti več, ampak se me ni dalo ustaviti in ne potolažijo me vsi tisti, ki rečejo, da se niso skoraj nič pripravljali, pa so naredili. Jaz se morem pripravljati več! Nimam v krvi konjske moči, čiste naravne danosti motorike in kot otrok je nisem razvijala kot vsi otroci, ki so hodili na pet popoldanskih aktivnosti in trenirali vsaj en šport. Ne, nikjer ni moje športne zgodovine, ki bi mi dala vsaj malo upanja, da spadam tja. Ampak nekaj me vleče. Tako kot vsak dan, ko obujem superge, ko začnem teptati pot s hitrejšimi koraki in se navdušujem nad ovirami, ki jih podiram s tisto lahkotnostjo o kateri se mi včasih še sanjalo ni. Pa kaj, vsak zna teči, vsak lahko obrne pedalo in se malo zapelje po cesti. Naj bi zato vpisal fakulteto za šport? Saj vem, ni bistvo v tem. Gre se za moje zanimanje, za to, kar naj bi ponujalo to izobraževanje. Gre se za to, da bi rada živela od tistega, kar rada počnem vsak dan. Kot da potrebujem to, da bom bila srečna. Da si srečen, pa je vedno potrebno veliko znoja, solz in težkih dni kot so zdaj te moji.
Pa ščepec ljubezni :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar