»Veš, življenje nas preizkuša.« mi je danes rekla teta. Gospa ali pa raje gospodična pri rosnih skoraj šestedestih letih. Ob njeno življenje bi se lahko postavil vsak in ga občudoval. Občudoval bi njo. Njeno zgodbo, ki mi daje vsakič, ko padem, roko da se postavim na noge. Z mano je bila od rojstva. Ve kaj so vsebovale moje plenice, kaj so moje prve neumnosti, kako sem iz majhnega zrasla v nekaj centimetrov večjega. Vedno je stala ob strani na moji poti in navijala, da grem naprej. Nikoli ni zamudila trenutkov, ki so bili pomembni zame, pa čeprav mogoče ni bila fizično prisotna. Poslušala je moje besede, vsako posebej. Da jo cenim, bi bilo premalo, da jo spoštujem, ne bi bilo dovolj, tudi če jo kujem v zvezde, ne bi dosegla tiste hvaležnosti, ki jo je vredna. Rada jo imam. Ne vem, če je kdo nima. Kot sonce je, ki greje in daje energijo, te tolaži in prežene dež, ki kdaj pa kdaj zmoči življenje. Skoraj vsako poletje, me je kot pastir svoje ovce, gnala v hribe. Vse poti so bile lažje in krajše, ko sem ji lahko predavala svoje otroške sanje. Veliko časa sva preživeli skupaj, včasih v tišini, včasih v dolgih pogovorih o vsem, kar čutiva. Mislim, da sva se potem obe počutili lažji. Od doma nisem bila vajena pohval, vzpodbud in česa podobnega, zato pa sem pri njej dobila dvojno dozo. Če sem podvomila vase, je ta dvom izginil, ko mi je rekla, da sem sposobna in da verjame vame. Tudi če nisem bila, je ta »laž« pomagala, da sem zadevo speljala do konca. Imela je težko življenje. No, saj vsak misli, da ga ima. Jaz mislim, da ga je ona imela. In ne vem, kako ji je uspelo preživeti, a vsekakor je morala biti žilava in močna. Takšno poznam še danes. Rodila je sina in ga vzgojila tako kot se spodobi. Vzgajala ga je sama. V naši družini so ženske zaklete in sreča z moškimi jih ni srečala. Tako sem v krogu nesrečne ljubezni in propadlih zakonov spoznavala svet že v otroštvu. Pa sem mislila, da se telenovele odvijajo samo na POP TV-ju v popoldanskih urah. Teta je 10 let živela pod pritiskom svojega niti malo prijaznega in ljubeznivega partnerja in bila v strahu, da ji bosta on in tašča vzela otroka. Na skrivaj se je preselila v majhno stanovanje in se končno osvobodila tiranjije, ki pa je na sodišču trajala še nekaj let potem. Kljub vsem težavam sem jo vedno videla pokončno. Večkrat nasmejano kot žalostno. In danes živi sama, zadovoljna, v hiši in tik pred penzijo. Večkrat sem jo vprašala, če si ne želi, da bi imela nekoga, ki bi skrbel za njo. Pa je rekla: »Včasih, redko«. Mislim, da bi je to že prerasla, da jo je življenje na tej stopnji izigralo in da je sedaj sama sebi dovolj. Mogoče je res sama, a dvomim, da je osamljena. Ima nas. In predvsem, ima sebe. Je edina oseba, za katero lahko rečem, da zna shajati sama s sabo in ne rabi nikogar, nad katerim bi zdravila svoje komplekse in sproščala ventile.
Vem, življenje nas res preizkuša.
Ni komentarjev:
Objavite komentar