Saj sem vedno v svojem svetu, kjer je vse po moje, mi nihče nič noče, kjer lahko tečem kjerkoli, kadarkoli, lahko jem karkoli in kjerkoli in ne pomijem posode, počnem vse živo, čeprav včasih zgleda bolj mrtvo, lahko ustvarjam brez kritik in je totalno vseeno kaj si mislijo drugi. Potem pa je tu realnost, kjer ni nič po moje in če slučajno je, potem izpade kot da MORE BITI VSE PO MOJE, kjer bi nekateri radi, da sem dobra, sposobna, prijazna, nasmejana, vedno dobre volje, zanimiva in skrbna, predvsem, ko gre za pomivanje posode. In tako je to na svetu. Včasih mi je zaradi realnosti res žal, da nisem drugačna. Da si ne želim enakih stvari kot drugi, da ne počnem enakih stvari kot drugi. Kljub temu bi bila posebna. Ker poseben je vsak. To pač dobiš ob rojstvu. Še prej. Ni ga takega junaka kot si ti sam. Le da, so na svetu še večji junaki, ki jih zanima vse, uspejo v vsem in znajo voziti po poti življenja. Ampak jaz sem ponavadi rada manjši junak. Potem ni velikih pričakovanj, ni stresa in razočaranj. Zaenkrat.
Verjetno je v svetu velikih, tistih, ki že imajo službo, to drugače. Nisi ravno najboljši, ostali to vedo, ampak vseeno zahtevajo od tebe, da si najboljši. Res smo čudna rasa, mi ljudje. Maltretiramo se. Še tisti, ki naj bi se imeli radi, se izživljajo eden nad drugim. Strašno depresivne teme znam vžgat, kajne? Zato ker sem v svojem svetu, kjer mi je to dovoljeno. Ob meni ni nikogar, ki bi narekoval kaj naj pišem in kako naj se ob tem počutim. Trenutno sem izjemno dobre volje, ampak vedno v sebi hranim koščke pesmizma ali pa realizma, ki me navdihujejo za pisanje. Zato sem včasih vesela, da sem žalostna (pač dvoumno). Ali pa jezna. Ker je to posebno gorivo za nekoga, ki ustvarja. Drugače pa je, ko sem razočarana. Takrat otrpnem. Ne znam naprej in v glavi imam preveč vprašanj zakaj. In ker nimam odgovorov, zakaj hudiča se to dogaja ravno meni, se nekje bogu za hrbtom smilim sama sebi, dokler me ne reši klic nekoga, ki mi vedno stoji ob strani. Razočaranje je najhujše čustvo, ker umaže preteklost, ti vzame sedanjost in deformira zaupanje v prihodnosti. Jeza pa mine. Žalost gre stran z jokom in veliko čokolade, razočaranje pa... in to nam življenje ponuja vedno, ko si najmanj želimo. Zato je dobro biti manjši junak, ker je razočaranje manjše. Manj boli, če ne pričakuješ ničesar preveč. In če drugi ne pričakujejo preveč od tebe. Tako si lahko vseeno dober, ker jih nočeš razočarati. Obvaruješ jih pred tem najhujšim čustvom, torej si vseeno junak, kaj junak...heroj. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar