Pisarna

Pisarna. Stroji. Čudne stene, na njih majhno ogledalo, v njem pa slika mojega obraza okrašenega s podovčnjaki, ki so rezultat pomanjkanja spanja v zadnjih dneh. Na stenah so še police na katerih je skrbno postavljena totalno neokusna "dekorativna" krama h kateri spadajo umetni tulipani v kristalni vazi in plišasti medvedki, ki vsebujejo dobro mero pršic. V kotu je "wunder-baum" dišavna smrekica, po kateri bi mi bilo pred desetimi leti, ko je še oddajla svoj vonj, zagotovo slabo. Sedim za mizo in tipkam.Pohištvo iz socialističnih časov me spominja na film "Sladke sanje" in me celo pomirja s svojim retro pridihom, ki ga kmalu pokvarijo vse kartonaste škatle, polne papirjev.

Papirji. Računi. Dopisi. Odpisi. Raje bi žigosala samo sebe, ker mi je tako dolgčas, kot pa vso to dokumentacijo. V resnici pa mi sploh ni tako hudo. Kljub moji zmedi, ki ustvarja še večji kaos v tej pisarni, imam občutek napredovanja. Danes, tretji dan mojega administrativnega ustvarjanja, sem skuhala kavo brez da bi polila celotno kuhalno ploščo. Ob tem si lahko privoščim vsaj malo ponosa. Ne bom pa zaradi tega cel dan hodila z dvignjeno glavo in z nasmeškom na obrazu. Ne bom, ker se je šef odločil, da bo namesto hrane, za malico raje zaužil nekaj mojih živcev. Gospod pričakuje, da vem za najmanjši listek, celo za tistega na dnu koša im da poznam gospo Natašo že od rojstva. Saj ni napačen človek...za vse tiste, ki nimajo opravka z njim. Ena boljših lastnosti moje kratkodobne službe je razgled skozi okno. Če odmislim polivinilaste zavese in odre, na katerih stojijo delavci, ki se trudijo z renovacijo fasade in uporabim domišljijo, je razgled zelo lep.

Ta odstavek pišem peti dan, moj zadnji dan v pisarni. Pišem ga kot ekspert v kuhanju kave. Obvladam. Turška kava je postala moja specialiteta. Čeprav je pa res, da še ni dobila niti ene pohvale. Prvi dan je dobila kritiko, da je grenka, kar je normalno, če je nisem sladkala. Naslednje dni sem potem začela skrbeti za dvig sladkorja v krvi gospoda šefa in njegovih "muckov" kot jim sam pravi. 

Vedno, ko mi dnevi postajajo enaki, ko vse postane rutina, me mine. Kakšen človek moraš biti, da se navadiš na neudoben stol, na osemurni maraton počivanja svoje zadnje plati? Ko si lačen, se verjetno navadiš na karkoli in v današnji časih je kar veliko ljudi lačnih. S tem mislim na problem z denarjem in nezaposlenostjo ljudi. Ampak zunaj sije sonce, dan je lep in slabe misli so pravkar postale odvečne. Čas je za malico.