Sploh ne vem, katera je tista stvar, ki me žene v to. Ne morem se odločiti, katera je tista, ki me poganja, da grem. V prvi vrsti je vsekakor dokazovanje samemu sebi, da zmoreš. Potem pa narediš nešteto korakov v isto smer kot nekaj tisoč glav, ki čutijo podobno kot ti. Ne samo napor, na katerega pozabiš na tak dan, nekaj malega je tudi v adrenalinu. Ta te zalije vedno na istem kraju. Na začetku poti in na cilju, ko v kotičkih očesa šteješ roke, ki ploskajo. Najlepše so zadnje minute, ko ugasneš »Rolling Stones-e« na mp3-ju, ko se ti zdi, da so vsi tiho in samo ploskajo. Poleg tega pa slišiš še samega sebe, kako dihaš in si želiš, da bi ta trenutek trajal še nekaj časa. Vendar se ne ustaviš, da bi podaljšal ta užitek, ampak tečeš še hitreje. Zadihan začutiš preprogo pod nogami, oziraš se naokoli, pogledaš na uro, mogoče preračunaš svoj čas teka in slediš množici, ki lačno steguje svoje roke po bananah in mandarinah.
To je bil moj tretji maraton. Najlepši in najboljši. Vse to, glede na užitek, vreme, počutje, pripravljenost in čas teka. Na fizično počutje je zagotovo vplivala kombinacija kave s čokolado pred tekom. Vreme nas je držalo pokonci, saj pri 6°C ni soparno. Ravno prav, da si tisti s slabim imunskih sistemom zagotovijo kakšen dan ležanja ob medu in limoni, še bolj prav pa, da smo nekateri lahko tekli hitreje in bolj skoncentrirano. Treningi zadnje tedne niso bili preveč blaženi. Vsaj moja pokostnica ni kazala nekega pretiranega navdušenja, ko je teden pred maratonom začela jamrati. Če ubereš taktiko ignoriranja, potem gre. Dokler se ne pojavi še kakšna druga bolečina, ki tvojo suvereno hojo spremeni v manj suvereno. Danes, dan po maratonu rahlo šepam, o teku pa bolje, da ne fantaziram preveč. Mogoče jutri. Jutri je nov dan, za nove zmage. Upam, da tako misli tudi tisti del mišice na spodnjem delu noge, ki ga za zdaj pri anatomiji še nisem zasledila, tako da ga še ne znam definirati. In kot ponavadi raje ne bom postavljala diagnoze, ker ko daš enkrat stvari ime, jo vzameš za svojo. Te bolečine pa definitivno ne bi vzela za svojo.
Nekateri udejstvovanja na takih prireditvah ne razumejo. Celo kritizirajo tiste, ki se prijavo na kaj takega. Mislijo, da je to samo kazanje, da je to zapravljanje denarja za gužvanje po asvaltu, medtem, ko lahko sam tečeš neomejeno, kjerkoli, kadarkoli in to celo zastonj. Po eni strani imajo prav. Lepo je teči po gozdni poti, kjer noge ne trpijo, kjer ni prerivanja na štartu in prehitevanja med potjo. Pa naj razmišljajo tako. Veliko jih je. Veliko pa nas je tudi takih, ki mislimo drugače. Plačamo. Ne vem komu, ker se nikoli ne poglobim v branje vseh člankov na internetu. Upam, da pade kaj tudi v žep tistim, ki denar potrebujejo. In ni mi težko »zapraviti« denar, čeprav ga nimam toliko, da bi uživala vse sadove sveta, ki bi si jih zaželela. Na maraton ne gledam s pohlepnimi očmi. Občutim ga drugače kot tisti, ki bi šli v vojno z nami, ki tacamo po betonskih ulicah. Ko tečem in vidim ljudi, ki tečejo v isto smer, vidim da nisem sama. Da pripadam. In vsak si to želi. Ne samo na maratonu. V življenju moraš nekomu pripadati. Ne mislim na to, da pripadaš staršem. Mislim na to, da si nekje, kjer bo tvoje mišljenje sprejeto. Da po potrjeno to kar izvajajo tvoje misli. Pripadati si želimo v službi, v šoli, doma, na pošti...kjerkoli. Povsod, kamor pridemo (predvsem ljudje s hrbtenico), imamo o nečem neko mnenje, misli. In ni nam vseeno, če smo v tem sami. No, nekateri »veliki« se s tem ne bi strinjali in včasih je res pogumen nekdo, ki mu je vseeno ali je sam v nečem. Ne maram pa tiste, ki nasprotujejo samo iz principa, samo zato, da ne bodo kot vsi, da ne bo njihov ego sledil kot ovca. Prav, na stara leta pa monologi ne bodo več tako prijetni. Torej, bistvo...maraton. Ovira ali lepota teka. Za vsakega nekaj. Kdor teče mu je vseeno. Samo da teče. Včasih sam, včasih v paru. Včasih pa se mu jih pridruži še 22.000. Ampak teče in čuti. Ne razmišlja slabo. Ne zmore. Misli o tem kako priti naprej. Kako priti do cilja. Premagati samega sebe in zmagati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar