Sanje. Velika beseda, polna skrivnosti, nerešenih ugank. Po drugi
strani pa pomeni hrepenenje, čiščenje tistega, kar je preveč in česar si
želimo. In kaj nam ostane od sanj? Strah, da se bodo ali ne bodo zgodile. Nanje
pogosto gledam kot na opozorilo, kot na neko energijo, ki je v meni in se
pretvarja, da lahko napove prihodnost. Mogoče imam ta občutek zaradi osebe, ki
mi je velikokrat povedala, kaj naj bi pomenilo, če npr. sanjaš kače, zobe,
kalno vodo, itd. Vse te »vraže« ne smeš jemati resno, pa vseeno. Kolikokrat sem
ugovotovila, da sem tisto noč sanjala ravno to, kar naj bi pomenilo in se je
potem tudi zgodilo. Verjetno je to le naključje, ki se ponavlja ali pa res s
svojimi mislimi naredimo marsikaj.
To noč je bilo spanje bolj borno. Premetavala sem se, v meni
je nekaj divjalo, bilo mi je vroče in spisek tistega, kar moram še storiti, se
mi je prikazoval pred očmi, takoj ko sem jih zaprla. Kljub temu me je proti
jutru zmanjkalo in začele so se sanje. Te so že bile na sporedu, če se prav
spomnim. Seveda, da se, ko pa me potem spremljajo še cel dan...ali dva. Sanjala
sem pokojno babico. Velikokrat jo sanjam. Prepogosto. Včasih si to razlagam
tako, da v mojih sanjah nadomeščava tisti čas, ki sva ga zamudile, ko je bila
še živa. In vesela sem jo. Vedno jo želim objeti, ona pa je kot zrak,
neotipljiva. Na koncu odide in tako kot vsi, se tudi ona ne poslovi. Tako kot
se ni takrat, ko je za vedno zaspala.
Visoka ženska, urejena in ženstvena. Nežna, skrbna in
pozorna. Imela je dolge prste, ki so obvladovali vse, kar je prijela. Svetlo modre
oči, ki so velikokrat žalostno zrle v svoje življenje v katerem se mi je zdela
ujeta in je komaj dihala. Redkokdaj sem jo videla, da je poležavala. Ves čas je
nekaj počela. Če ni hodila na spehode in kuhala, potem je šivala in
skrbela...skrbela za vse ostale, ki si tega niso zaslužili. Rada je imela
naravo, ker jo je verjetno edina poslušala in razumela. Skrbela je za svoj vrt
in vinograd. Vsak dan je po kosilu spila kozarček tistega, ki ga je sama
pridelala, ob petih popoldne pa še skodelico kave. Pekla je najboljše palačinke
z orehi in marelično marmelado, ter pecivo. Njen dom je bil vedno čist in pospravljen.
Z dedkom sta živela v velikem stanovanju, poletja pa sta preživljala v babičini rojstni
hiši.
Babica je imela prav poseben kotiček za omarami v dnevni
sobi. Bil je majhen, založen z vso šiviljsko mašinerijo in veliko blaga...veliko.
Na tleh so bili kupi revij s kroji, pod oknom pa likalna miza. Kadar sem bila
pri babici in dedku v varstvu in je bila babica še v službi, sem na skrivaj
hodila tam zadaj. Premaknila sem čisto vse. Odprla sem vsako škatlico, s prsti sem
šla skozi vsak vzorec blaga, ga božala in si predstavljala, kaj bi lahko nastalo
iz njega. Velike plahte papirja, na katerem so bili kroji, so izgledale kot
bojni načrti, in ker jih nisem razumela, sem jih ignorirala. Listala sem po
revijah v katerih so bile obleke. Takrat so mi bile najljubše tiste s pustnimi
kostumi. Babica mi je vsako leto zašila pustni kostum. Pust je postal najin
praznik. Kasneje je postal praznik vseh mojih najdražjih, zdaj pa ni več
isto...
Za omarami so torej nastajale njene umetnije. Veliko ur sva
preživeli tam. Sedela sem zraven nje, na majhnem stolčku, ki je bil v resnici
likalna mizica za likanje rokavov. Spremljala sem vsak njen gib, pa vbadanje
igle skozi blago...in danes sem sanjala ravno to. Njene roke. Kako so šivale in
šivale, dokler se niso čisto zgubale in izginile. Hotela sem jo zadržati, pa ni
šlo. Ostala je samo še igla, ki je prebadala tkanino, iz katere ni nastalo na
koncu nič. Ker ni bilo nje. Pogrešam jo. Pred šestimi leti se ji je ustavilo
srce. Največje srce, kar sem jih kdaj srečala. Bila sem njena vnukinja, njena
ljubljenka. Imela me je tako rada, da mi je bilo včasih celo nelagodno. Zaradi stvari,
ki so se dogajale v mojem otroštvu, je trpela veliko bolj kot jaz...kot da bi
hotela trpeti namesto mene.
Zdaj je prepozno. Ne vem, če je vedela kako jo občudujem in
da si nekoč želim postati takšna kot ona. Le bolj srečna različica. Nisem ji
povedala, da jo cenim in spoštujem. Niti tega, da jo imam rada in da ji nič ne
zamerim, saj ni kriva za napake drugih. Vse to bi ji lahko povedala, pa se mi
je vedno nekam mudilo. Vse drugo je bilo bolj pomembno. Žal mi je. Ampak sedaj
imam sanje. Vsaj nekaj, kar nama pripada. Njej pa pripada tudi vse tisto, kar
zdaj naredim sama s svojim šivalnim strojem. Vsak izdelek, je spomin nanjo. Vsakič,
ko sedim za šivalnim strojem, pomislim tudi na njo. Vedno mi je hudo, ampak
mislim, da je srečna in ponosna, ko me gleda iz mojih sanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar