It's A Kind Of Magic

It's a kind of magic...smo mislili vsi, ko nas je prvič zadelo. Ko nas je drugič smo bili še bolj navdušeni, ker smo mislili: »Sedaj pa bo! Zdaj gre zares!«. Pa ni šlo. Ker je prišlo še tretjič in četrtič...nekaterim so se take stvari zgodile še neštetokrat. Zgodilo se jim je čustvo, ki je po svoje lepo, čarobno, posebno in zaradi katere ne potrebuješ hrane, da preživiš. Zgodila se jim je zaljubljenost. Zgodila se NAM je zaljubljenost. Ta del ljubezni je najlepši. Vsaj tako mislijo eni. Ker si slep in ne vidiš nič realnega...to pomeni nič slabega. Vse je rožnato, ko pada dež vidiš sonce, ko grmi, slišiš samo ptičje petje, čeprav ti gre v resnici vse na slabše, to doživljaš izvenzemeljsko in plavaš nad oblaki. Kar naenkrat je pomembno kako zgledaš, kaj oblečeš, kaj nimaš za zobmi, koliko zaloge deodoranota in parfumov imaš...takrat si končno pomemben ti in tvoj boljši jaz. Iščeš ga, brskaš po sebi, da bi ga lahko pokazal...nekomu. Ne vsem, ampak samo osebi, ki je kljub vsem možnim napakam najlepša, najboljša, naj, naj, naj... Potem pa je nekega dne vsega konec. Ne toleriraš več, da poje na ves glas, ker ni več tvojih zaljubljenih ušes, ki so jim umrli receptorji za posluh. V času pred »velikim pokom«, si si želel vsak dan viseti z njo, ob njej, na njej... pa je odšlo to visenje in veselje. Za oba. Tako je to, ko ugotoviš, da nekdo, ki si ga skoraj da ne častil in zanj postavil svetišče v kotu svoje sobe, ni tako zelo čaroben, ampak je samo človek, ki ima vse tisto, kar normalni ljudje imajo. Zjutraj ima zadah, njegov znoj ne diši po vijolicah in prebava ne deluje vedno popolno, kar prinese za sabo marsikaj...

Ženske smo takšne...moški pa so drugačni. In kaj potem? Vsi smo isti. Vsi potrebujemo samo eno stvar v življenju, da preživimo. Ljubezen. Ni važno kakšno. Samo zaradi ljubezni lahko preživimo. Tako kot živali. Če nimajo ljubezni, poginejo. Mi sicer ne poginemo, a bi bilo včasih bolje, da bi. Ko si želimo, da bi nas nekdo imel rad, nas objel in vzel k sebi, pa ni nikogar...si želimo, da bi nas kar pobralo. Kje je potem smisel? Saj je res, da si lahko še tako zelo sam, pa boš vedno imel svoj jaz, sebe, ki te bo imel rad...ampak ta je močna, ta je za pogumne...še vedno, pa bo ostalo nepotešeno hrepenenje po tistemu, ki ga ni ob nas.

Včasih pa nismo sami. Tisti nekdo, ki naj bi bil pravi, je tik ob nas. Čutimo ga. A vseeno ne čutimo njegovih čustev. Ljudje znamo biti hladni, zaprti, polni ponosa...čeprav smo globoko v sebi tako zelo željni pozornosti in ljubezni. Pa ne znamo »iz zime v poletje«. Občudujem ljudi, ki so vedno topli, ki te nasmejijo tudi, ko vidijo, da ti gre na jok in si jezen na njih. Ko opazijo, da nosiš masko, nekoga, ki ga še sam preziraš in sovražiš. In ti pomagajo sneti to masko. To so ljudje, ki svoj ponos hranijo za bolj življenjske stvari, kot za majhne prepire in zamere. To so ljudje, ki se zavedajo, da je življenje minljivo in izkoristijo vsako sekundo, da lahko ljubijo in so ljubljeni. Občudujem jih in nekoč si želim, da bi jim bila podobna...

Zaljubljenost...res je kratka, a sladka...pa vseeno...ljubezen je veliko lepša, če jo gledaš iz pravega zornega kota – iz srca.