To še opice znajo

»Jst si itak želim neki zlo preprostga. Ampak ti tega nimaš. Rabim sam človeka, ki bi mu lahko zaupala...ki bi me držal za roke…jebemti, je to res tko težko? A je to res nemogoče? To še opice znajo.« 

•  

Veš, ko čutiš, da se te je tisto sekundo dotikal taaaako dolgo? Pa pogledal te je čisto drugače kot drugi. In prihajal je brez razloga. Niti ni iskal razlogov, svojih razlogov, da bi se počutil dobro. Hrepenel je po tem, da si se ti počutila dobro. Ker ga je to osrečevalo. Nisi se obremenjevala kaj je bilo in kaj bo, ker si mu zaupala. Nisi se spraševala kaj je narobe, kaj si naredila narobe, če mu je nasmeh zbledel…ker si vedela, da ga samo malo skrbi, ker bo moral stran. Potem te je pogledal in tvoj pogled ga je potolažil. Pa je vedel, da ga ljubiš? Zakaj te je kar naenkrat postalo strah? Kjer je strah ni ljubezni. In v tebi ga je vedno več...

V grlu tišči. Po dveh Persenih me je še vedno strah, da bom celo noč stiskala zobe. V knjigah piše, da to počnejo jezni ljudje. Da so jezni, pa sploh ne vedo zakaj. Berem tudi o tem, da to počnejo ljudje, ki so pod stresom? Vsi? Zjutraj me bo spet bolela čeljust. Zadnja dva tedna je spet tako. In jeza…ne razumem, lahko bi že minila. Pravijo, da se za jezo skriva ljubezen, ampak da to opazijo le redki. No, nisem med njimi. Ne opazim niti jeze. Svoje. Strah? Ja, strah pa…točno tam, v grlu…