Prvi november…siv, deževen, mrzel...in
spomin na tiste, ki upam, da mirno spijo pod to našo onesnaženo zemljico. Ne razumem
zakaj ni ta praznik poleti, ko je pasje vroče in smo zagotovo vsi bolj židane
volje. Razen če je res, res vroče. Odvisni smo od vremena. Nihče ne bo rekel,
da to ni res. Po »praznovanju« nekega bednega ameriškega praznika čarovnic, se
zjutraj zbudim…komaj vstanem…vidim, da pada dež…se uležem nazaj v posteljo…za
tri minute…in vstanem. Potem razmišljam, kaj naj jem in kako bo danes noro dober
dan…kljub dežju. Ampak ne. Rahlo se motim. Vsi znaki so začeli kazati na
depresiven dan, ko je nujno, da smo malo žalostni. Zakaj??? Vsi, ki so umrli, so zdaj tam, na varnem. Vsak
je odigral tisto vlogo, ki mu je bila dana in potem je bilo njegove predstave
konec. Tako kot bo moje. Nič jim ne manjka. Imam srečo, da mi ni potrebno
hoditi po pokopališču in se enkrat na leto srečevati z vso žlahto, da lahko
potem sprašujejo kako je kaj na faksu in če se zavedam kakšni so zdaj časi,
itd. Včasih pa je bilo tako. Spomnim se, da smo stali in zmrzovali med tistimi
grobovi, župnik se je matral s pesmijo na temo svete device Marije in ostalih
njenih sošolcev, kasneje pa se nas je vseh petnajst zazrlo v grob in je zgledalo,
kot da nekaj čakamo. Mogoče, da pogorijo sveče, ker iz groba ni vstal nihče,
ker je to samo Jezusova fora. Če bi bilo po moje, tako kot je sedaj, bi šli vsi
na pokopališče zvečer, prižgali sveče in od daleč opazovali rdeče lučke. Pa ne
dolgo. Ker je mrzlo in pada dež. Evo, tu je ta problem. Če bi bilo to POLETI (v
skrajnem primeru tudi pozno spomladi), bi bila romantika še večja. Ali pa vsaj
daljša od petih minut. Resno predlagam, da bi ta praznik prestavili. Dvomim, da
bi koga motilo. Sploh pa naših dragih pokojnih, ki jim je verjetno čisto
vseeno, kdaj prinesemo še en plastičen neekološki odpadek na njihov večni
domek. Pa tudi to, da bi k meni na grob nekdo prišel ves neučakan, da lahko
gre, mi ne bi bilo kul. To, da se spomnimo na tiste, ki so nas zapustili bi
moralo imeti večji, a bolj pozitiven pomen. Zakaj ni klopi ob grobovih? Zato ker
bežimo stran. In zato ker se novembra nihče ne bi usedel in malo pokramljal o
babici in njenih najboljših palačinkah. Ker bi bila klop mokra. Sovražim ta
del, ko ljudje hitimo, po drugi strani pa si vzamemo dela prost dan, da se
lahko spominjamo vseh, ki so umrli. Ni malo hinavsko? Ker sem danes delala v
toplicah kot animatorka, sem se lahko prepričala, da je to samo izgovor, da so
lahko doma. Bazeni so bili natlačeni od jutra do večera in dvomim, da so se med
kopanjem kaj dosti ubadali s tistimi, ki se nikoli več ne bodo namakali v
tovrstnih zadevah. Oziroma nikjer. Tako ali tako so vsi prazniki izgubili svoj
pomen. Niti Božič ni več tisto, kar je bil. Nobene čarobnosti ni več. In pričakovanj.
Mogoče tudi zato, ker sem odrasla in zdaj gledam na svet manj naivno, drugače. Pa
včasih je bil Božič bel, še k maši sem šla, čeprav sem stisnjena med mami in
kakšno teto v »penc mantlu« spala in mi ni bilo jasno, kako tako hitro mine ura
in pol maše, ker ob nedeljah se je tista ura hudo vlekla. Če nič drugega, je
tudi vreme tisto, ki nam ne daje tistih posebnih občutkov, ki naj bi jih prinesli
prazniki. Poleg nas ljudi, seveda. Vse praznike jemljem dokaj čustveno. Ne morem
si pomagati. In zato me toliko bolj prizadenejo take stvari. Obožujem tradicijo,
čeprav si jo rada prilagodim. Če je tradicija za praznike obiskati vso žlahto,
potem jo malo manj obožujem. Nisem nek pretirano družinski človek, vsekakor pa
mi veliko pomeni, da v teh dneh nisem sama. Takrat si želim biti v družbi
tistih, ki mi največ pomenijo. Pa ne samo za Božič, tudi za prvi november. In ko
bo Dan spomina na umrle poleti, si želim, da tisti, ki mi pomenijo največ
sedijo nekje na bregu in gledajo z mano kako na pokopališču gorijo sveče. Vem,
da se da to tudi, ko ni praznika, ampak takrat ni isti svetlobni efekt. Slabši je.
Ljudje ne nosijo te plastike tako pogosto na grobove. Po eni strani je to
dobro, vsi vemo po kateri…
Prvi november…spomin na dedka in
babico…še vedno mi je hudo, da ju ni več med nami. Vsi imamo nekoga, ki ga ne
bomo nikoli več videli in smo ga imeli radi. Saj je prav, da nas malo stisne,
ampak bodimo veseli, da so bili del našega življenja in mi njihovega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar