Za naju

Če te ne bi spoznala, ne bi spoznala sebe. Ne bi vedela katere stvari in trenutke cenim in katerih se bojim in jih ne maram. Tisti lepi mi ostajajo v spominu. Grenki pa so zadnji dnevi, ko vem, da sem te izgubila. Da sva obupala. A ta grenkoba je naravna. Mora biti, ker drugače se ne bi spominjala lepih trenutkov, saj jih ne bi bilo. Pa so bili. Od prvega dne. Čeprav nisva nikoli igrala dramatične zaljubljenosti, se je ta kdaj pa kdaj pojavila na najinem odru. Počasi sva se vzljubila. V vseh objemih in poljubih. Pa v tistih zvitih klopčičih ponoči. Imela sva nekaj, kar sva potrebovala. Jaz sem potrebovala nekoga, da me reši. Da mi dokaže, da so nekatere stvari mogoče, ko že misliš, da si čisto obupal. Potrebovala sem nekoga, da mi pogreje prezeble roke, da me zbudi z nasmehom in s tem tudi osreči. Nikoli nisem pričakovala velikih daril, a si mi jih vseeno podarjal. Sebe in svoje sanje. Včasih sem se lahko vživela v njih in potovala v tistem tvojem kombiju po celem svetu. Vem, da nisi vedel za to. Bolj ko si se mi odpiral, večje darilo je bilo. 

Pa sta le preveč drugačna najina svetova. Želela bi si, da bi bil to en svet. A bi s tem zanikala vse to kar sem. Morala bi postati nekdo drug. Bolj enostavno je, da najdeš tega nekoga drugega. Nekoga, ki te bo spustil bližje kot sem te jaz. Vem, da te nisem. Zapletala sva stvari, ki so bile čisto enostavne, da bi lahko oba osrečile. Pustiti bi morala drug drugemu da sva predana, da se imava rada, da se sprejmeva. Morala bi. A ponavadi je tisto, kar moraš narediti nasprotno s tistim, kar je pravo. Še vedno verjamem, da so enostavne stvari tiste prave. Da ni treba komplicirati, da si srečen. Tiste prave stvari…verjetno jih začutiš. Če sta najina svetova tako različna, pa si midva nisva. V tem, da težko začutiva kaj je prav, sva si zelo podobna. Pa to, da si želiva živeti svobodno, polno in drugačno življenje od ostalih ljudi tudi. Pa potovati. In na koncu ustvariti tisto, kar bi naju nadaljevalo, ko bo najino telo že trohnelo. In oba se bojiva podobnih stvari. Biti prizadeta, biti osamljena, biti tam, kjer sva nekoč bila. A dragi moj, vse to se nama bo še velikokrat zgodilo. Ker to je del življenja. A take dele bova že znala pozdraviti. Vem, da bova. Zagotovo je zdravilo tam pod iglo na gramofonu, v objemu nekoga, v družbi tistih, ki te zbujajo z nasmehom…

Pogrešala te bom. Saj te že. In hvala ti, ker si nama dal možnost…