Rekel je: »moja…«

Verjetno eno mojih najlepših poletij se izteka. Ali pa je nekje na sredini. Saj ne vem, ko pa merimo poletje predvsem po vremenu, na katerega pa se v teh časih težko zanesemo. Morda bo avgusta zapadel sneg. Delavno sem začrtala to poletje in ni mi žal. Zdaj pa je za mano dopust. In končala sem ga na pogrebu… ni ravno dogodek, ki bi ga jemal ravnodušno, a ker me na pokojnega ne vežejo nobena čustva, razen poznanstvo, me vse skupaj ni preveč pretreslo.

Prišli smo, ko je že kup ljudi stalo pred mrliško vežico. Zagledala sem sorodnike. Zraven pa je stal nekdo, ki sem ga sicer pričakovala. Nisem pa pričakovala moje reakcije nanj. Sploh pa ne mojih čustev in misli, ki so se dogajale, ko sem ga zagledala. Ne vem, kdaj nazadnje sem ga videla. Je človek, ki je s svojimi dejanji vplival na to kakšna sem sedaj. Kakšna sem globoko v sebi. In tisti del ne maram preveč. Ker je šibek, jezen in zmeden. Ker je bil nekoč prizadet. On ga je prizadel. Neštetokrat sem bila jezna nanj, neštetokrat sem bila jezna nase, ker mi ni vseeno in neštetokrat sem skušala vse skupaj pozabiti in odpustiti.

Stopila sem zraven. Čutila sem strah. Vedno v njegovi prisotnosti sem ga. Potem pa je strah minil. Verjetno sem ga pogoltnila. Oči so plavale po okolici in iskale odgovor. Kaj naj naredim? Kako naj ga pozdravim? Kako naj mu pogledam v oči? Naj mu dam vedeti, da mi je hudo ali naj bom ponosna, da sem njemu navkljub odrasla v normalno osebo. In kaj si misli on? Podal mi je roko, nasmehnil se je in rekel: »ooo, moja…« Pogledal me je s tistimi prodornimi modrimi očmi. Vedno jih vidim, ko se pogledam v ogledalo. In včasih mi postane slabo. Včasih... Nekatere podobnosti, ki jih opazim med nama pa so mi celo všeč. A so redke. Vseh ostalih se bojim. Ker vem, da si nikoli na svetu ne bi želela postati takšna kot je on. In nikoli ne bi rada naredila drugim toliko hudega kot je storil on.  Ne vem, če sem mu ob stisku roke in plašnemu pogledu pokazala vse to. Zavedam se, da v življenju počnem stvari ob katerih se počutim močnejša. Hranim svoj ego in ponos. Saj je bilo očitno oboje ranjeno. Ne spomnim se dobro. Bila sem otrok. Samo čutim. Velikokrat se porinem v situacijo samo zato, da si dokažem, da sem dovolj pogumna, da to storim. V resnici pa sem strahopetec. Kot on. Toliko strahu imam in za tem stojiva samo midva.

Imela sem ga neskončno rada. To vem, čeprav se ne spomnim najinih lepih trenutkov. Mislim, da sem ga oboževala. Ker je on oboževal mene. In čez noč se je to spremenilo. Jaz pa sem ga potem še vedno iskala in hotela, da bi me oboževal. Pa me ni. Na cesti je pogledal stran, stikov nisva imela veliko in moji rojstni dnevi so bili vedno brez njegovega voščila. Zapustil me je.

Nisem človek, ki bi vsakemu pustil, da se mi približa. Preden se na človeka navežem, poskrbim, da najdem pot po kateri bom zbežala stran. Vsak ščiti svoja čustva in nihče si ne želi biti prizadet. Sovražim poslavljanje. On se ni nikoli poslovil od mene. Kar šel je. In tako naredim tudi jaz. Velikokrat. Pa vem, da ni prav. Vem, da je to podobno njemu.

Danes sva stala zelo blizu drug drugega. Kakšen meter narazen. Vprašal me je kako sem. Rekla sem, da sem dobro, da sem super. Rekel je, da je slišal, da mi gre dobro. Začudeno sem ga pogledala. Ugotovil je, da me zanima kako to ve. Teta naj bi mu povedala. Konec. Najin pogovor se je končal. Videla sem, da je zraven mene še mami. Zopet zmeda. H komu naj se obrnem. Zakaj se ne pozdravita? Kaj sedaj? V tistem trenutku bi najraje stekla stran. Po dolgem času mi je šlo na jok. Premalo sem spala in takrat sem ponavadi še bolj občutljiva.

Razdalja med nama se je povečala. Moja hladnost zagotovo ni dajala vtisa, da si še želim pogovora, a to ni bilo res. Ko bi me vsaj še kaj vprašal. Ni. Čez nekaj minut je odšel. Niti pogledal me ni. Ni mi rekel: »lepo bodi…«, ni se poslovil. Spet. In ne, nisem njegova!
Če bi bil danes moj zadnji dan, bi verjetno stekla k njemu in mu povedala vse tisto, kar zadržujem v sebi. Mogoče bi lahko vsaj enkrat z vso močjo jokala, brez sramu, brez zadrževanja. Ker vem, da se ne bi mogla ustavit pri vseh teh čustvih. Seveda sem ga pogrešala. Še vedno ga. Pa toliko let je že od takrat. Tega si dolgo nisem priznala. Naučena sem bila, da skrijem šibkost in pokažem kako lahko premagam, to kar čutim. Pa ne gre. Vse se vrne na svoje, vse enkrat izbruhne. Samo vesolje je neskončno, le tam je dovolj prosotora...v nas ljudeh pa...vse kar se nabere mora enkrat ven. Tudi pri meni bo. Ne vem kaj še čakam...mogoče na zadnji dan...ko bo že prepozno.