Prišel je občutek, ko te ne vleče več domov. Pa vseeno ga pogrešam. Dom.Pogrešam tiste kotičke, kjer se naužijem miru in se odmaknem od te realnosti, ki me vsake toliko zmede. Pogrešam mamino kosilo. Ravno prav slano, ravno prav kislo ali sladko. Pogrešam tudi njo. Včasih pozabim kako je, ko te nekdo opozarja na vsak gib in zdi se mi, da občasno nujno rabim tudi to. Pogrešam jutra v svoji postelji. Ni enako kot tu. Nisem za razkošne veličine postelj, ampak ta študentska ni preveč udobna in vsake toliko moram močno brcniti v zgornji rob, da se ne razpade. S tem ne mislim, da spim na polomljeni postelji, ni pa čisto nova. Se navadiš. Doma bolje spim. Manj sem napeta in ne sanjam toliko. Tu več sanjam, kar naj bi pomenilo, da moje psihično stanje ni 100% stabilno. Sicer pa tudi doma ni pribito na tla. Najbolj mi gre na živce to, da sem doma totalni lenuh, ki se mu ne da pomiti posode za sabo, da večino časa preživim v bližini hladilnika in ko komaj razpakiram, že pakiram nazaj. Vikendi so kratki in zamajejo rutino, v kateri lahko shajaš z disciplino. Saj je lepo iti domov, ampak včasih bi mi bilo res bolje, da bi nekje ostala, da ne bi ves čas pakirala in se prilagajala na okolje.
Ni mi vseeno kje sem. Ni mi vseeno v kakšnem sem. Rada imam svoj red in doma le tega ni. Tam je red moje mame, ki mi je postal že tuj. Tudi soba mi je postala hladna, čeprav je oblečena v tople barve in jo marsikdo pohvali, ko pride na obisk. Velik del mene je še vedno v tisti sobi. Razmišljam, kako je čudno, a življenjsko, da je človek tako odvisen od notranjega okolja. Ko prerasteš svojo otroško sobo, si želiš nekaj bolj resnega. Pospraviš igrače in sestaviš pisalno mizo. Kasneje ti ostane samo postelja in garderobne omare. Samo še spiš v svoji sobi. Težko si predstavljam, da bo moja soba nekoč spalnica. Tako neosebno. Vedno sem nekaj počela v njej. V malem je v njej »fitnes«, šivalnica, spalnica, pisarna, galerija, delavnica, »danceflor« in še kaj bi se našlo. Celo življenje jo spreminjam, dekoriram, pleskam stene, premikam pohištvo, polnim in praznim okvirje za fotografije, itd. Ta soba je imela že nešteto obrazov. Omare so bile že na vseh koncih samo na stropu še ne. Postelja je bila postavljena proti jugu, severu, vzhodu in zahodu…v vse smeri neba, pa še vedno ne vem, v katero smer naj jo obrnem, da bo lepotni spanec imel kakšen rezultat. Imela sem tudi obdobje viola barve. Vse je bilo viola – povštri, odeja, posteljnina, vazice, okvirji slik, itd. Kupila sem celo neko fasadno barvo izredno vijolične barve, si namazala roke in moji odtisi so bili povsod. Nauk: fasadna barva ni za pohištvo, ni za notranje stene, niti za na roke!! Potem je prišla barva sonca. Vse je postajalo rumeno. Takrat sem dobila tudi novo pohištvo, ki sedaj potuje minimalno 6x letno po sobi. Zanimivo je, da se prestavljanja vedno lotim takrat, ko se mi zgodi kakšna sprememba v življenju – kakšna negativna. Kot da hočem zbrisati vse spomine tudi s tem… ali pa pač samo obožujem spremembe in se hitro naveličam enega in istega. No, danes pa je moja sobica oranžno zelene barve. Zelena naj bi pomirjala, oranžna pa naj bi pospeševala krvni pritisk…tudi tu sem razdvojena. Vedno hočem obe strani. Verjamem, da je veliko ljudi, ki so tako osebno povezani s svojo sobo. Soba pove veliko o osebi, ki živi v njej. Že slika na steni naredi veliko. In police…zdaj sem se spomnila, da sem jih imela kar nekaj, zdaj pa nimam niti ene. Vedno se je nabiral prah in zdelo se mi je, da motijo moj minimalističen duh. Ta duh sicer ni vedno živ…naredil pa je to, da pogrešam police. Na njih sem ponavadi imela fotografije ljudi in trenutkov, ki so mi nekaj pomenili. Mogoče pa ne pogrešam police…mogoče pogrešam tiste ljudi.
Ni mi vseeno kje sem. Ni mi vseeno v kakšnem sem. Rada imam svoj red in doma le tega ni. Tam je red moje mame, ki mi je postal že tuj. Tudi soba mi je postala hladna, čeprav je oblečena v tople barve in jo marsikdo pohvali, ko pride na obisk. Velik del mene je še vedno v tisti sobi. Razmišljam, kako je čudno, a življenjsko, da je človek tako odvisen od notranjega okolja. Ko prerasteš svojo otroško sobo, si želiš nekaj bolj resnega. Pospraviš igrače in sestaviš pisalno mizo. Kasneje ti ostane samo postelja in garderobne omare. Samo še spiš v svoji sobi. Težko si predstavljam, da bo moja soba nekoč spalnica. Tako neosebno. Vedno sem nekaj počela v njej. V malem je v njej »fitnes«, šivalnica, spalnica, pisarna, galerija, delavnica, »danceflor« in še kaj bi se našlo. Celo življenje jo spreminjam, dekoriram, pleskam stene, premikam pohištvo, polnim in praznim okvirje za fotografije, itd. Ta soba je imela že nešteto obrazov. Omare so bile že na vseh koncih samo na stropu še ne. Postelja je bila postavljena proti jugu, severu, vzhodu in zahodu…v vse smeri neba, pa še vedno ne vem, v katero smer naj jo obrnem, da bo lepotni spanec imel kakšen rezultat. Imela sem tudi obdobje viola barve. Vse je bilo viola – povštri, odeja, posteljnina, vazice, okvirji slik, itd. Kupila sem celo neko fasadno barvo izredno vijolične barve, si namazala roke in moji odtisi so bili povsod. Nauk: fasadna barva ni za pohištvo, ni za notranje stene, niti za na roke!! Potem je prišla barva sonca. Vse je postajalo rumeno. Takrat sem dobila tudi novo pohištvo, ki sedaj potuje minimalno 6x letno po sobi. Zanimivo je, da se prestavljanja vedno lotim takrat, ko se mi zgodi kakšna sprememba v življenju – kakšna negativna. Kot da hočem zbrisati vse spomine tudi s tem… ali pa pač samo obožujem spremembe in se hitro naveličam enega in istega. No, danes pa je moja sobica oranžno zelene barve. Zelena naj bi pomirjala, oranžna pa naj bi pospeševala krvni pritisk…tudi tu sem razdvojena. Vedno hočem obe strani. Verjamem, da je veliko ljudi, ki so tako osebno povezani s svojo sobo. Soba pove veliko o osebi, ki živi v njej. Že slika na steni naredi veliko. In police…zdaj sem se spomnila, da sem jih imela kar nekaj, zdaj pa nimam niti ene. Vedno se je nabiral prah in zdelo se mi je, da motijo moj minimalističen duh. Ta duh sicer ni vedno živ…naredil pa je to, da pogrešam police. Na njih sem ponavadi imela fotografije ljudi in trenutkov, ki so mi nekaj pomenili. Mogoče pa ne pogrešam police…mogoče pogrešam tiste ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar