Maaaaarec! Februarja je konec. Juhej! Najkrajši je, pa najdlje traja. Bil je grozen mesec. Upam, da bo naslednje leto boljši. Brez poškodb, brez depresivnih dni, brez… upam, da bo dober.
Torej, pomlad. V meni, zunaj in celo v Ljubljano je prišla. Sem resno dvomila o tem, da Ljubljana pozna še kaj drugega kot meglo, dež in sivino. Lepa je. Nisem je še čisto dojela, nisem se še udomačila, ampak je že bolje kot je bilo med zimo. Neverjetno kako vreme vpliva na razpoloženje. Da ima tako moč. Ali pa smo samo nekateri tako labilni kar se tega tiče.
Stvari gredo na bolje. To je bistvo. Seveda pa ne gredo vse. Med motnje, ki ostajajo je še vedno moja zlata Ahilova tetiva, ki je hočem nočem postala moja največja skrb. Mogoče se navajam na materinstvo. Ker moraš verjetno za otroka tudi toliko skrbeti kot jaz za Ahilovo. Jutro se začne z njeno oskrbo. Takoj, ko vstanem zapeče (otrok pa zajoče). Najprej grem k hladilniku. Včasih sem šla zaradi hrane, zdaj grem po led. Si ga zatlačim v nogavico in bolečina poneha. Tako naredim najmanj 4x na dan. Tolikokrat jo tudi namažem z kremo, ki NAJ BI pomagala – pa ne. Ok, sem pač darovala nekaj odvečnega denarja revni farmacevtski družbi. Če nadaljujem z oskrbo mojega problema…vsak dan grem na magnetno terapijo. 20 minut ležim, počivam in upam, da bo pomagalo. Magnet naj bi pospešil celjenje. Ker je moja športna aktivnost na dnu, je edini »ekstremni« šport, ki mi ga je naložil profesor/zdravnik – dvigovanje na prste. In delam. 2-3x na dan 15 dvigov po 2 seriji. Na koncu večera vržem noge v zrak, da sprožim prekrvavitev, potem pa pod tušem knajpam peto. Ko je topla voda še gre, ko pa dam na mrzlo, postane cela kopalnica mrzla. Tako torej gre. Ne ukvarjam se z njo samo fizično. Poskrbi, da sem ji predana tudi z mislimi. Večino časa razmišljam kako je bilo lepo, ko je bila zdrava.
Zavedam se, da pretiravam. Definitivno. Nekateri moji zadnji blogi so samo o tem kako sem boga in gor in dol. Pa vseeno. Če lahko pišem in mislim, da bo pomagalo, zakaj pa ne. V ozadju mojega zavedanja, da se ni zgodila tragedija, pa je vsekakor to, da so na svetu ljudje, ki nimajo natrgane Ahilove tetive, ker sploh nimajo nog. Ker se jim kaj takega kot se je meni sploh ne more zgoditi. Ker ne morejo niti hoditi, kaj šele teči. In vem, da obstajajo ljudje, ki so zelo bolni in jim je vseeno kakšno je vreme, samo da lahko še ta dan živijo. In hudo mi je za vse te ljudi. Zagotovo bolj cenijo vse kar imajo, vsak dan, vsako minuto, ki jo še imajo. In cenijo ljudi, ki so z njimi. Mogoče pa so sami. Nekateri so zagotovo. In to je še huje od bolezni. That's life.
P.S. – vdala sem se. Nakup originalnih Crocs-ov je opravljen (razlika očitna). Estetika na dnu, udobje pa v višavah. (beri: blato in prah sta dodatek iz sprehoda na Golovec, ki ga upam ne bom obžalovala).
Ni komentarjev:
Objavite komentar