ker že dolgo nisem NIČ napisala..

Priznam.

Točno to počnem  že cel dan. NIČ. 

Sama s svojimi mislimi o tem kako nočem nič, delam nič in sem nič. 

Prazna. 

Ker hočem to tudi biti. Ker si ne dovolim več čutiti tako kot sem. Skakljati po svetu, biti prijazna, si želeti biti ljubljena in obljubljena nekomu, ki me noče, hoče, odriva, nadzoruje, obožuje, da vse in hkrati nič. Vse da in poleg danega vzame nazaj še kaj več.

Mislim, da sem dober človek. Nimam nekih slabih namenov, ki bi ljudi spravljalo v obup. Vsaj delam ne na tem. Dober človek, ne pomeni, da kot svetnica hodim po svetu s svečo v žepu in v vsakem vidim ljubezen. Mogoče bi morala in bi svet res postal lepši, barvitejši in prijetnejši za bivanje v njem. Z omenjeno dobroto si ne dajem laskavih naslovov in se ne zvijam od bolečin, če nekdo misli, da sem slab človek. Očitno nisem zadovoljila tistih pričakovanj, ki jih je nekdo imel.

Zadnje čase se dogajajo čudne stvari. Niso najboljši časi, imajo pa najboljše dneve..in večere..in noči. 

Od nekdaj sem cenila bližino tistih, ki so brez maske hodili z mano v štric. Tisti, ki so videli in vedeli kakšna sem, pa so to sprejeli. Včasih se čudim nad njihovo presenetljivo sposobnostjo, ki kontrolira čustvene izlive jeze, razočaranja in ne sprejemanja. Vsaj sama jih kdaj pa kdaj imam nad sabo. To so čokoladni dnevi, ko brezizrazno gledam nikamor in razmišljam. In čakam, da se nekaj zgodi. Kot na primer, da spoznam ljubezen svojega življenja. Saj ni treba, da je to ravno človek, je pa zaželeno. Nekateri pač ljubijo svojo službo, svoj avto, svojega psa…no, jaz obožujem svojega psa.

Imam čudno navado, da znam metati stran stvari, ki jih več ne potrebujem. Nisem hrčkaste sorte. Pa ves čas nekaj spreminjam. Ker me moti stalnost. Z lahkoto zavržem neke spomine, ki me bolijo in so shranjeni  v obliki fotografij, slik, računov iz prvega zmenka, dnevnikov in pisem. Potem pa vse to čez čas iščem. Premečem celo klet, sobo, stanovanje, včasih še avto…če je mogoče kje tisti stik s preteklostjo, ki bo potešil moje nostalgične misli. Veš, takrat, ko hladnokrvno delam čistko, je to zato, ker mislim, da bo pomagalo in ne bo več del mene. Pa ne pomaga. Nikoli.

Včasih se je potrebno osvoboditi tudi nekaterih ljudi, s katerimi si si oteževal življenje. Včasih moraš tudi sam osvoboditi njih, da jim bo lažje. Včasih pa je proces osvobajanja podoben kopanju rova v »kaznilnici odrešitve (Shawshank redemption)«. Traja. Ker sem človek. Ker mi ni vseeno. Ker ne razumem. Ker nočem. Ker mislim, da je prav in čutim, da ni prav. Ker se učim. Ker ljudje pridejo in grejo. Ker je razlogov tisoč in 1% od njih je pravih.

Tisto čakanje na ljubezen svojega življenja je bilo dramatično in sarkastično rečeno. Ne štejem se ravno v krog ljudi, ki mislijo, da to lahko doživijo. To so ustvarili filmi in njim podobna industrija. Štejem pa se v tisti krog ljudi, ki lahko ljubijo. Na vso moč. Na vse pretege. Na vse načine. Ljubijo tiste, ki sijejo. Tiste, ki so tako simpatično nerodni, zvedavi, posrečeni, preprosti…tiste, ki se pri svoji odraslosti še vedno igrajo na svoj način in ne s čustvi drugih.

Poleg čudnih stvari zadnjih dni, ki sem jih omenila zgoraj, mislim še na določeno vrsto ljudi, ki jih ne spoštujem. Ker ta vrsta gleda na druge ljudi kot na stvari. Uporabljajo druge, da potešijo svoje potrebe. S tem mislim ljudi, ki so v zvezah, ki vztrajajo skupaj in so nesrečni. Ne vem ali se je razlezla epidemija varanja, naveličanja, manipuliranja in zavajanja ali pa so to neke nove vrednote, ki jim ljudje sledijo kot lovski psi. Resno? To je vse, kar počnemo? Imamo se radi, pa se nimamo, pa bi se mogoče imeli, ampak enkrat drugič, ko bo lepše…kaj?...vreme?! Nočem biti pametna, tudi moje področje na temo zveze ni najbolj hvale vredno. Ampak prej naštetih stvari sem se vedno otepala. Zaradi sebe same. Hudič na moji desni rami se je že zdavnaj sprijaznil, da takšnih stvari pač ne bova počela…vse dokler… ja, resno. Ne bova.

Moj manjko očeta mi je v življenje prinesel že veliko dobrih fantov...prijateljev. Posebnih. Malo bolj in malo manj. Pa vseeno, sem se vedno bolje počutila ob povečani količini testosterona. Lažje sem se sprostila, lahko sem bila to, kar sem, ni bilo posebnega kompliciranja, iskanja razlogov, zakaj se rak in kozorog ne ujameta, kateri lak naj nosim na črno obleko, kako se spreminja moda itd. Lahko sem povedala svoje mnenje, ne da bi se mi za hrbtom kdo potem »neočitno« smejal. In vedno je bilo zanimivo. Vedno se je zgodilo nekaj več kot čvek ob kavi ali tekmovanje v nanašanju pudra. Ali kako pač to gre. Potem pa so se začele polemike o tem, če je prijateljstvo med moškim in žensko možno. Se ne bo zgodilo, da na eni strani začne srček biti malo močneje, hitreje? Saj smo vsi krvavi pod kožo. In so dvomi kmalu pošli. Zgodilo se bo. Zgodilo se je.  In takrat tistega, ki ne čuti enako, to prizadene. In prizadene oba. Enega bolj, enega manj. Bila sem že na obeh straneh. Tako, da vem. A oboje je dovolj veliko čustvo, da ti na eni strani prinese obžalovanje in razočaranje in na drugi strani slabo vest in krivdo. Tistega, ki čuti malo več, bo tudi bolelo malo več. Tisti, ki se vidi samo na stopnji prijateljstva, pa se bo spraševal kaj zdaj. Kako to, da ne morem čutiti enako? Pa tako dobro nama gre, tako dobro se razumeva, vse lahko počneva skupaj, tako sproščen sem ob njem, sprejme me in me spoštuje…joooj, zakaj ne??? KER NE! In pika! Ker je ljubezen pač drugačna od prijateljstva. Ker sta si pojma blizu, a dovolj daleč, da ne gresta skupaj. Ker se »kemije« ne da čutiti na ukaz. Ker spontani trenutki, ki jih pišeš v dnevnik pod točko »days of my life« in pogovori o vsem mogočem, ne pomenijo da si doma. Če si sproščen ob vsakem gibu svojega prijatelja, še ne pomeni, da boš tudi ob njegovih poljubih in objemih. KER NE! Pa naj se še tako kruto sliši. Kdo pa si ne bi želel ljubezni na nivoju totalnega sprejemanja, razumevanja in spoštovanja? Jaz bi. Saj se vprašam, kaj je narobe z mano. Kako lahkotno bi lahko rekla, da je to pač zjebano življenje, ki si ga znamo sami zjebat še z dodatkom. Najbolj bedno od vsega pa je to, da vsak trenutek, ki sem ga uživala, pripelje do trenutka, ki ga bom verjetno obžalovala. Pesimist. Samo danes.

Če sem s komerkoli pretrgala vez, mi je bilo vedno hudo. A verjetno sem hotela za oba dobro. Zagotovo pa nikogar ne bi zavrgla kot svoje dnevnike in kakršnekoli spomine. Sploh ne zaradi »pomanjkanja« določenih občutkov. Naj sem na eni ali drugi strani razočaranih, oboje je izraz ljubezni. Nikomur pa ne moreš preprečiti, da ne bi bil prizadet…žal.