Brez obžalovanj

Brez obžalovanj, brez objokovanj...

Človek naredi toliko stvari, ki so pomembne za njegovo rast in učenje, da jih prevečkrat označi za  napake. Pa so res to napake? Sploh tiste, ki jih kontinuirano izvaja, ker vaja pač dela mojstra. Občutek, da si izdal samega sebe in je nekaj hudo narobe v tvojih prsih, ker je začelo tiščati in je pač čudno, da se tako počutiš, je verjetno pravi občutek, ko si šel preko sebe. Preko tistega, kar v resnici si. To pa ponavadi, ne opazimo. Potlačimo in živimo v prepričanju, da tako mora biti.

Nato pa se, skozi čas v naši glavi, le razvije majhna pamet, ki nam pravi, da se je potrebno poslušati. Sedeti in poslušati samega sebe. Kako? Jaz se poslušam...včasih. In nekaj tega, kar slišim, zapišem tukaj ali komu povem. Samo, da ne ostane v meni. Ker imajo enostavno glasovi moč, da se nalagajo in potem v stilu vulkana izbruhnejo, rezultat pa ni preveč mavričen. Pa vseeno, delam stvari, ki bi jih lahko pospravila v škatlo z etiketo: blago z napako. Sovražim, ko mi kdo pribije pameten stavek, da ni človeka brez napak ali pa, da vsak človek dela napake. No, pa smo odkrili toplo vodo, a? Seveda, da počnemo napake, pa ne samo to, ljubimo jih, častimo in obožujemo. Ker so tam zato, da nas boli, da smo žalostni in nesrečni in po vsem tem, zrastemo. Tako veliki, z vsemi nabranimi izkušnjami, gledamo nazaj in se trepljamo po rami, da smo kljub vsem napakam, zrasli. Ni važno, če smo nekomu za to uničili življenje, vzeli trenutke sreče, ga prizadeli ali mu stopnjo samozavesti spustili v minus neskončno. To je napaka, ki je del življenja. Ne, nisem imela namena pisati o drobnih napakah ljudi, kot so izguba ključa ali denarnice, obuvanje desne noge z levim čevljem, vožnja avtomobila v nasprotni smeri (čeprav to niti ni tako drobna napaka, glede na posledice), puščanje odprte steklenice polne vode zraven računalnika, itd. Pa tudi o tistih napakah, zaradi katerih se stric na križu joče, ne bom razpravljala, ker je bil preveč lep dan.

Pod težo vseh svojih obžalovanj, bi lahko kar lepo živela. Ni jih veliko. Rada se spominjam lepih trenutkov iz preteklosti, ker v slabih dneh to potrebuješ. Pomiri te dejstvo, da je življenje dokazalo, kako popolno je, čeprav ti nisi. Dobro je vedeti, da si danes nekomu nekaj dal, kar ni otipljivega, da si z nekom zgradil tako lep odnos, da si z nekaterimi lahko tečen, neumen, jezen, čuden, nasmejan, poseben, nežen, brez posluha in pogosto brez bogastva. Da lahko z nekom hodiš po blatni poti in se veseliš, da si na tisti strani brega, kjer ni nevarnosti. Da si lahko z njem.

Ni me sram priznati svojih napak. Tiste dovolj velike pa si tudi ne želim pozabiti. Ker na nekaterih področjih ne želim biti mojster. Vem, da vse, kar je črno, ne more postati belo, lahko pa se trudim. Optimist. Ja, danes pa.