Samoumevno.

Doma...

Doma je vse lepo. Če me zebe, se oblečem, če me še vedno zebe, prižgem radiator. Ko sem zaspana, se uležem v posteljo in spim. Mir. Ko sem lačna jem. Tudi včasih, ko nisem lačna, jem. Velikokrat porabim preveč tople vode, ker si dama privošči uro namakanja v banji. Sicer ne zapravljam veliko za oblačila, da bi hodila naokoli oblečena po zadnji modi, vendar v omaro komaj da še kaj stlačim. Ko imam kaj za povedat, pokličem prijatelje. Preko telefona. Nekoga, ki ga že dolgo nisem videla, lahko vidim na internetu. Med kosilom lahko gledam televizijo, ne da bi bila pozorna, da imam sploh kaj na krožniku in hkrati nisem pozorna na skoraj polovico predvajanega na TV. Da so mi nekatere stvari tako zelo samoumevne, me je začelo skrbeti že dolgo nazaj. Pa ni dovolj samo to, da me skrbi. More biti nekaj več, da se bom znebila teh skrbi in vzela ljudi in trenutke, ki so mi podarjeni kot nekaj posebnega. Mogoče bolj trenutke in dobrine, ki jih imam, ker težko jemljem kakšno osebo za samoumevno. Zavedam se, da vsak pride in gre, da nihče ni večen in seveda, da je vsak po svoje poseben.

Torej…šla bi, a ne v stilu upornice. Ne v stilu revolucionarke ali nekoga, ki išče pozornost celega sveta. Šla bi po tiho, varno in navdušeno. Šla bi nekam, kjer ni samoumevnih stvari. Kjer ceniš tako sebe kot vse ostalo. Zakaj tukaj to ni mogoče? Ker sem preveč notri…najlepše stvari pa se gledajo od daleč, da dojameš njihov bit.