...PREVEČ LEP ZA VALENTINOVO
//…imeti srečo, pomeni, nenehno
pričakovati in upati, da te bo nekdo osrečil. Srečen biti pa, pomeni, da tvoj
občutek sreče ni odvisen od zunanjega sveta, ampak ga, preprosto, najdeš nekje
v sebi in potem je. //
Feri L.
To je jasno, da so si ljudje
izmislili vse mogoče reči, da bi bilo lahko človeštvo nesrečno. Ker če si
srečen ničesar ne potrebuješ. Če si srečen, se ne odpraviš nikamor, da bi
našel, si vzel ali kupil svojo »srečo«. Ker pa se svet vrti okoli denarja, je
odlična prilika, da bodo najbolj ranljivi ljudje (Beri: ženske in zaljubljenci)
na en poseben dan, pripravljeni zapravljati za stvari, ki jih ne potrebujejo.
Prva zgodba: Pravi
en prijatelj: »Če si samski, privarčuješ.« Bravo! Škoda, da ni bilo blizu
občinstva, ki bi lahko ploskalo.
Druga zgodba:
prijoka k meni prijateljica, noro in sveže zaljubljena, da je imela cel plan,
kako bo na Valentinovo presenetila svojega fanta, pa je prišlo do nesporazuma
in je načrt splaval po reki Ljubljanici.
Tretja zgodba:
sta se dogovorila, da si letos za Valentinovo ne bosta kupila ničesar. Pa jo je
stric vseeno presenetil s šopkom rož. Ženička pa se je šla razburjat, češ, da
kaj ji to nosi, če pa sta se zmenila, da letos ne bo nič.
Bil je tako
lep dan. Končno sonček. Skačem od veselja, da je prišla pomlad. Konec sivih
dni, ki so me tlačili v melanholijo. Zaljubljena v vse, kar mi pride na misel,
pade v oko ali prečka pot. To pač dela narava. Potem pa se spomnim, da je ta
dan namenjen zaslužku cvetličarn, slaščičarnam in ostalim čarnam, ki čarajo in
pričarajo tisto kratkotrajno srečico, da ljudem vsaj en dan ni tako hudo. Roko na
srce ali pa na katerikoli vitalen organ, vsi imamo radi pozornost. Vsi smo
žejni in lačni ljubezni. Ampak, a ni tako, da naj bi ljubezen vrtela svet? Prav
je, da se praznuje tudi to čudo. Če se more vsa nategovanja, ki naj bi bila resnična,
praznovat, potem ne vem zakaj se ne bi tudi ljubezni. Praznujemo vse živo in
mrtvo (Đizs krajst, ki je vstal od mrtvih). Pa od tega nimamo skoraj nič,
razen, da se dobro je in pije. Vseeno pa imajo ljudje veliko za povedat okoli
Dneva ljubezni. Da je to ameriško marketinško manipuliranje ljudi, ki imajo
čustva oziroma nimajo pameti oziroma imajo preveč denarja oziroma so pač ovce. Eni
se delajo pametne, da morajo biti Dnevi ljubezni 365 dni v letu, 24 ur na dan
in ne samo in ravno 14. februarja. Teorij, mnenj in mišljenj je nešteto,
večinoma pa si moški priredijo svojo različico, ki je skrajno negativno
nastrojena proti temu prazniku(res ne vem zakaj), ženske pa se na ta dan (če
posplošujem) razburjajo, jočejo, tolčejo po mizah, na katerih ne stoji
pričakovana roža v vazi, iščejo razloge zakaj so moški sebični otroci, ki ne
znajo izražat čustev, itd. Kje pa kje vidiš ali slišiš, da se je nekdo zares
potrudil in presenetil svojo ali svojega, pa je mogoče naredil nekaj, kar ni
obogatilo niti državne niti kakšne druge blagajne.
Nič nimam
proti, če komu ta praznik pomeni veliko. Ne verjamem v plastične rožice in
čokoladne bombonjere, ki jih dobiš iz vljudnosti ali le v izogib slabe vesti. Verjamem
v ljubezen, ki ne izbira datumov, ne išče dneva, ko se lahko pokaže in te ne
prisili, da letaš po trgovinah, da boš nekomu pokazal, kaj čutiš. Stvar je
seveda najbolj preprosta. Prideš, kupiš in daš. Moj Dan ljubezni je bil dan
ljubezni. Bila sem je polna, brez vsega tistega, kar bi moralo spadati zraven. Samo
topel objem, dobra glasba in pomlad. Pa košček tortice. In šopek rož. In seksi
spodnje perilo. In romantična večerja za dva. Pa veliiiik plišasti medvedek s
srčkom v naročju, ki z Wernerjevim glasom poje: to je bilo, to je bilo, to je bilo, na
Valentinovooooo….O.K. v resnici bi se morala z naštevanjem ustaviti že pri tortici.
Ostalo so verjetno doživele »srečne izbranke«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar