Ker otrok ni igrača.

Mogoče nikoli ne bom imela otrok, sem pa še pred časom razmišljala, kako bi bilo, če bi imela nekaj majhnega, nekaj nedolžnega. Da bi "moj materinski" čut postal realnost. Ampak potem je tu ta relanost. Otrok. Živo bitje, ki je dovzetno za vsak gib svojih staršev in okolice. Vse kar doživlja v otroštvu, je prtjaga za odraslo življenje. Otrok ve, kadar nekaj ni prav. Otrok čuti, da se dogaja nekaj, kar ogroža njegovo varnost. Njegovo gnezdo, kamor naj bi se zatekel. Čeprav je majhen, se zaveda veličino občutkov, za katere so odgovorni tisti, ki so mu dali življenje.

Ljudje skrbimo, da bomo najboljši, najlepši, najbolj zaželeni, najbolj privlačni...zato, da nas bo nekdo lepo in z užitkom nategnil. Mimogrede bomo ustvarili tisto majhno stvarco in jo poslali v ta krasni novi svet. Brez razmisleka, da mu bomo s svojo sebičnostjo in neodgovornostjo vzeli zaupanje, ko bo sam začutil potrebo po ustvarjanju družine. Da mu bomo za življenjsko popotnico spakirali strah, dvome in občutek, da bo vedno sam. Da se bo moral vedno boriti, da ga nekdo ne bo zapustil. Da se bo moral vedno dokazovati, da je vreden. In to dela takšne otroke frustrirane, prestrašene in otopele. Odvisne od materialnih stvari in praznih odnosov. Samo zato, ker nas skrbi naš ego. Ker nekdo ne prenese dejstva, da se mora odpovedati samemu sebi, zaradi odločitve, ki jo je sprejel, ko je zasadil seme v zemljico iz katere je zraslo novo bitje.

Na sodiščih se pehamo za denar. Za pravico. Za ugled. Oče in mati si stojita nasproti. Leta in leta se vlečeta po klopeh »pravnega pekla« in zamujata otrokovo življenje. Zamujata njegove skrbi, katere bi lahko reševali skupaj. Zamujata njegovo razvijanje v odraslo osebo. Pozabita, da mu morata zagotoviti razvoj v trdo osebnost. Da njegovo hrano mečeta v usta odvetnikov. Pa vseeno lahko zastopata »idejo«, da želita svojemu otroku le najboljše. A res??? A sploh vesta kaj je najboljše za otroka?

Ne spomnim se kako zgleda, ko oče objame mamico. Ne vem kakšen je občutek, ko greš ob nedeljah na družinski izlet. Pojma nimam kako je, ko se lahko zaneseš na svojo družino. Ko te ne skrbi, če slučajno mami ne zmore nečesa, ker bo oče poskrbel za vse. Ker je le on moški. Ne poznam zaupanja dveh oseb, ki sta me ustvarila. Ne vem za njuno spoštovanje in ljubezen. Ker tega nisem doživela, ko sem se začela zavedati same sebe. Zagotovo imam več dvomom kot upanja, da dva zmoreta.

Pa imam kljub temu željo, močno željo, da bi meni uspelo. Da bi znala. Da bi ustvarila svojo družino. Brez strahov. Brez iskanja nekaj drugega. Da bi svojemu otroku dala mir, ki ga sama nikoli nisem imela. Skrbi te ohromijo. Vzamejo ti pogum, da stopiš iz vrste in nehaš čakati, da si boš tudi ti kdaj zaslužil tisto, kar je bistvenega pomena.

Želiš si stran od tistega, kar so ti pokazali tvoji starši. Ampak drugega ne poznaš. Zadovoljiš se s tem, da si spregledan, samoumeven in nepomemben. Da te ima nekdo za mašilo, ker ne zmore boljše. Da se nekdo na tebi uči. Vztrajaš. Nešteto takšnih zvez potem naredi nov krog. Z novim jokajočim bitjem.
Ne zaupaš. Vedno misliš, da gledaš v oči, ki lažejo. Včasih pa tistim pristnim ne daš priložnosti. In bežiš od najlepšega. Želiš se naučiti drugačnih odnosov, pa ne veš kje bi zbral učno gradivo. Pogledaš okoli sebe in vidiš, da se ljudje ne poslušajo, ne pogovarjajo, ne čutijo pripadnosti. Med seboj niso več povezani, ker so to nadomestili z Wifi-jem. 

Zakaj pišem vse to? Ker sem danes videla ves nesmisel ljudi. In ker ga tudi sama prevečkrat doživim. Si še vedno želim otroka? Ga poslati v tak svet? Ja. Ne. V drugačen svet.