Zase lahko rečem, da sem zategnjena, če se potrudim. Mora biti res pravo okolje, pravi ljudje in želodec poln, da sem OK. Pomembno mi je kdo je ob meni in kako se do mene obnaša. Hitro ugotovim, kaj mi pri človeku ne paše in postanem…sitna…tiha…odtujena. Poleg tega mi ni vseeno, če sedim v prostoru, kjer smrdi po ocvrti hrani in cigaretah. To me dela živčno, ker imam občutek, da mi vse to roma skozi pore v telo. Počutim se umazano. Včasih, ko še ni bilo kadilskega zakona in smo ob vikendih žurali v zakajenih gostilnah, mi je bilo vseeno. Pa sem se spremenila. Prav tako sem se spremenila glede na to kaj vtaknem v svoj gobček. Če se držim športa in njemu primerne prehrane, potem lahko rečem, da jem kar zdravo. Premalo mesa. Ljubim čokolado ali pa vsaj njen učinek in vonj. In skozi vse ostajam zategnjena.
Ponoči me drži tesno ob sebi. Včasih me proti jutru že močno boli vrat, ker je moja glava celo noč počivala na njegovi ne preveč ergonomski roki. Smrči. Sposobnost, ki jo pri ljudeh zares sovražim. Zaradi njega pa so mi k srcu prirasli zamaški za ušesa. Zdaj težko zaspim brez položaja, ki ga imenujeva »stolček«. Verjamem, da smo ljudje narejeni tako, da se fizično prilegamo drug drugemu. Kot Lego kocke. On je moja Lego kocka. Po navadi se zbudi z nasmeškom, jaz pa z mislijo na zajtrk. Priznam, da sem zjutraj še bolj zategnjena. Dokler se ne najem. Potem pa je svet drugačnih barv. Bolj pisan in vesel. Pred tem pa se težko kaj pametnega pogovarjam in smejim.
Občudujem ga, da je tak.
To kar čutim do njega, je podobno tistemu kar čutim do čokolade. Vonj in učinek…fino je.
Vprašal me je kaj je to ljubezen… to je nekaj, kar v tistem trenutku nisem čutila, ker me je sploh vprašal kaj takega. S tabo sem zaradi tega, ti pa ne veš kaj je to??? Kako naj mu razložim nekaj, kar se ne da. Ni besed, ni formul ali enačb…enostavno je to tisto, zaradi česar sem v tistem trenutku ležala z njem v postelji, čeprav bi ga najraje napodila ven na mraz, ven iz svojega življenja… pa ga nisem. Ker ni kriv, da ne ve nekaterih stvari. Ker je razlogov nešteto in za naprej si jih želim ravno toliko. Ker ga nočem pogrešat.
Potem pa je še vedno ob meni. Tudi čokolada je včasih grenka, poteši pa…osreči.
Ja, ob meni je, kljub temu ali pa mogoče celo zato, ker sem zategnjena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar