Včeraj sem dan preživela na urgenci. V bistvu je šlo za 3,5h popoldneva čakanja in razmišljanja o tem kako lepo je biti zdrav. Priznam, da se redko kdaj tega tudi zavedam. Potem pa pride poškodba, bolezen in takrat se spomnim, da sem bila dan nazaj še v popolnem paketu. Sedela sem na klopci v čakalnici, kjer se je gnetlo ljudi, ki se jim je že na daleč videlo, da nekaj ni čisto v redu z njimi. Veliko jih je bilo tudi starih. Zraven pa spremljevalci, ki so bili verjetno njihovi otroci. Pomislila sem: »še dobro, da imajo njih«. Biti star in po vrhu tega še bolan in nepokreten je lahko le »božja kazen«, da si ob vsem tem še sam... Če ni to hudo?! Potem sem gledala tetico, ki je kašljala, roke, ki so ji gledale izpod rjuhe, so bile ovenele, žile so se ji videle na nekaj metrov proč. Las je imela samo še za vzorec, na čelu pa veliko oteklino iz katere se je nekaj cedilo. Poleg nje je stal mlad fant in jo držal za roko. Ves čas jo je pokrival.
Kot vsi si tudi jaz želim umreti čim bolj mirno in spokojno. Brez zavedanja, da imam v sebi nekaj, kar razžira moje telo.
Na moje veliko začudenje sem bila včeraj kar potrpežljiva, ko je bilo potrebno sedeti toliko časa, čeprav sem vedela že na začetku, da me ne bodo pozdravili. Moja noga se ne da. Vztraja, da bo bolela in me še naprej sprehajala v »kroksih«. Na urgenco greš, če se sprijazniš, da si številka, ki jo bodo samo malo ovohali in porabili zate en A4 list za izvid. To je vse. Od tistega ovohavanja nimaš nič, o diagnozi ni duha ne sluha, so samo predvidevanja, absolutno pa je vsako stvar potrebno zdraviti z Lekadolom. Če ne pomaga, vzemite dva. Hvala, ker ste prišli in nam kradli čas. Saj vem, moja zadeva še zdaleč ni za na urgenco. Samo ubogala sem nasvet, nekoga, ki se spozna na protokol v zdravstvu. Kasneje mi je bilo žal, da sem se izmislila, da sem se poškodovala zjutraj in ne 14 dni nazaj. Laž ima kratke noge in definitivno je to držalo za včeraj, ko sem vrgla stran celo popoldne, z nogo pa je danes zjutraj samo še slabše. Rada bi bila vsaj malo aktivna, pa se je vame naselil duh lenobe in bolezni. Zdaj delam sama s sabo kot s punčko iz porcelana. Zakrnele mi bodo vse mišice, ki so bile vedno navajene življenja. Vem, pa da bo prišel dan, ko bo vse v redu in bom spet veselo skakljala naokoli in ne bom bila tako črnogleda glede vsega. Zdaj pa sem. To stanje očitno izkoriščam, da polnim svoje blogovske strani. Vse je za nekaj dobro. Tudi popoldne na urgenci. Se vsaj začneš zavedati, da svet ni pravljica in da se bo treba slej kot s tem sprijazniti in začeti ceniti svoje življenje. Predvsem pa ceniti to, da imaš ob sebi nekoga, ki te drži za roko, ko počasi toneš v črno zemljico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar