Včasih moraš od doma

Prišel je čas, ko sem se morala odločiti kaj bom postala v življenju oz s čim se bom ukvarjala. S čim bom služila kruh. Pojma nisem imela in srednja šola mi ni dala navdiha, da bi začutila kaj in kdo sem, sploh pa kaj hočem postati. Okoliščine so nanesle, da sem pristala v Mariboru. Vpisala sem smer oblikovanje in tekstilni materiali in dobila sobo v dijaškem domu. Čez en mesec sem se že selila v študentski dom. Končno. Za to besedo mi je bilo kmalu žal, ko sem ugotovila, da bom bivala v »simbiozi« z dekletom, ki mi je vso lastnino »odišavila« s cigaretnim dimom, ki je smrčala in celo noč poslušala mp3, koš za biološke odpadke pa je imela kar zraven postelje. Takrat sem spoznala poškodbo zunanje ušesne votline, ko so me ožulili zamaški za ušesa. S to cimro iz krajev »mat' kurja« si hvala bogu nisva bili namenjeni in sem kmalu odromala na drugi konec Maribora. Na lepši konec. Tam kjer je park spomladi vabil zležavat na travo, tam kjer sem se lahko pognala v hrib na Piramido in opazovala cel Maribor. S cimrami kasneje nisem imela težav. Sicer sem se potem še selila, ampak samo preko ceste.

Maribor je nežen do ljudi. Lahko je za pop**** dolgčas, ker se v primerjavi z Ljubljano bolj malo dogaja, če se ga ne nažreš na privat študentskih žurih. Ta dolgčas pa lahko uživaš na tisoč načinov. To mesto te ne preganja in mogoče ni za tiste, ki bi bili radi ves čas pod stresom in hiteli. Takrat sem hitela samo jaz. Hitela sem po poteh, ki so me zvabile, da jih pretečem. Nekaj krogov okoli treh ribnikov,  pa po 455 stopnicah na Kalvarijo in ob Dravi do otoka. Ko pomislim na vse te poti se mi stoži po tistih časih. Pa niso bile samo tekaške poti. Enostavno, bilo mi je lepo. Spomnim se, ko sem se odločila, da bom za vedno zapustila to majhno mestece, ki me je prenašalo 3 leta. Oddahnila sem si in želela sem si stran. Ker sem človek, ki ljubi spremembe in jih kot drogo potrebuje, da čuti, živi in je srečen, sem potrebovala tudi to, da grem. Da naredim novo poglavje v svojem življenju. Da zlezem iz toplih rok Maribora, da vidim kaj zamujam. Danes pa ugotavljam, da nisem zamujala nič. Da mi je bilo več kot lepo pa tega nisem znala ceniti. Včasih moraš od doma, da vidiš, da je doma najlepše. In tako je. Zdaj sem v Ljubljani. Bela Ljubljana. Lepa je. Ampak mučna. Ne počutim se domače. Kot da sem nase zvlekla utesnjene hlače in čakam, da bo počil gumb. Pa se oziram okoli sebe in sprašujem svoj kompleksen bit, kaj mi manjka. Sem na toplem, stanovanje poceni, urejeno, blizu faksa, cimra prijetna in nemoteča. Faks je zanimiv. Sem to napisala samo zato, da ne bom izdala sama sebe, da sem izbrala nekaj, kar me ne veseli, pa sem mislila, da me. Mogoče pa sem si samo želela, da bi me zanimalo. Seveda ni isto, ko se zjutraj zbudiš in bereš članke o poškodbah pri športu, zbiraš informacije kako jih zdravit, želiš vedeti kaj dati v usta, da boš bil še boljši, itd. počutim se, kot da bi ubila svoj hobi. Kot da sem mu vzela tisto nedolžnost, ki me je privlačila in zanimala. Ni bilo »moram«, bilo je »hočem«, zdaj pa je samo še »moram«. Moram narediti faks...moram biti športnica. In višja sila mene se je uprla. Podrl se mi je cel sistem. Tako fizično kot psihično. Ni več veselja do tega kar počnem. Zjutraj bi raje spala dlje, kot pa se veselila dneva. včasih pa je bilo ravno obratno. Lahko je reči, da ne vem kaj bi rada. Saj ne vem. Vem pa kaj čutim in ob tem me postane strah. Celo razočaranje čutim. Pa ne same nad sabo, ampak razočaranje drugih. Na prvem mestu je mami. Ona me financira in moje izmišljevanje ni ravno poceni. Potem pa je še majhen kupček tistih, ki so morda verjeli vame in me spodbujali.

In kaj naj zdaj? Odneham? Vztrajam? Odnehajo strahopetci, vztrajajo pa tisti, ki si ne upajo tvegati…in kaj naj zdaj, res?

Mariborski park v belem