Ja, pa kaj!

Pa kaj, če je težko z mano? Pa kaj, če nisem odgovorna, pridna, zanesljiva, sposobna… Nisem in nihče me nima pravice učiti teh stvari. Postalo mi je všeč, da sem raztresena. Zakaj pa ne bi bila? ? ?

Saj vem, da se moraš v življenju postaviti na svoje noge, da si v resnici čisto sam na svetu in da se na nikogar ne smeš zanašati. Samo težje postane, če se ne moreš zanesti nase in si kot mesečnik na vseh področjih, ki so pomembna za preživetje. Seveda, razvajena sem. Točno taka. To pomeni, da sem za v smeti? Da sem zato manj cenjena in sem slab človek?! Normalno, da sem bila vedno na prvem mestu, če pa ni bilo nikogar v družini, ki bi me zamenjal in potisnil na drugo. Mati so bili strogi, po drugi strani pa sem znala dobiti to kar sem hotela. Čeprav mogoče na težji način. Odločila sem se, da se bom sprejela razvajeno. Kljub tej oznaki, ki sem jo dobila, pa se čudim, da se tako tudi ne počutim. Opazim že kakšno stvar, kot je na primer, da se ne oziram preveč na druge, ko je v hladilniku kaj zelo dobrega za moj želodček. Zmažem do konca, pa če bo dobil kdo še kaj ali ne. Takrat v resnici ne razmišljam o tem, da bom pojedla vse, ampak da mi je stvar pač dobra in ko jo bo zmanjkalo…me bo mogoče zapekla vest. Pa ne zato, ker nisem pustila še kaj za druge, ampak ker sem se spet prenajedla in me vse boli. Sebičnost. Absolutna. Dajte no, kdo pa ni sebičen!? Če bi imela ogromno denarja in bi ga dajala v dobrodelne namene...še vedno bi bila sebična. To je moje edino življenje in zahtevam od sebe, da si ga naredim najboljšega. V podzavesti imamo vsi to v sebi. Nekateri to priznamo, nekateri hinavijo, spet drugi pa so poslani na ta svet, da se razdajajo za druge. Jaz tega poslanstva še ne čutim. Dokler ne bom imela otrok, ki bodo del mene (aha, spet sebičnost), bom verjetno skrbela samo za svojo rit. Je pa sebičnost/razvajenost tudi stvar navade. Še živali lahko razvadiš, kaj da ne bi ljudi. In ob opazki »razvajena« bi se morala počutiti krivo, krivda pa ni tako zelo moja last. Če pogledamo globlje, psihološko…otrok posnema, sprejema informacije, se uči…in tudi moja osebnost je bila nekoč otrok. Danes pa bi jo z vsemi zapovedmi, negativnimi oznakami kako sem taka in ne drugačna, radi spremenili in ji vzeli tega otroka. Labilna in naivna kot sem, bi to še dopustila. Pa me kljub začudenju nekaterih, da imam še nekaj svoje pameti v glavi, to ne bo spremenilo.