tendinopatija na sobnem kolesu

Še dobro, da sem se že navadila na plastiko("Crocs") , ki zadnje čase spremlja vsak moj korak. In ga bo še nekaj časa. Ko gredo enkrat stvari navzdol, jih je težko spravit v drugo smer. Definitivno je diagnoza natrganje narastišča Ahilove tetive dovolj tehten razlog, da današnji dan ni bil najbolj optimističen. Ok, koga »farbam«? Saj že nekaj dni oziroma nekaj tednov ni optimizma okoli mene. Ker ga ob vseh teh »veselih« pripetljajih ne poznam. Torej, naš profesor na fakulteti me je hotel navdušiti nad tem, da bom še nekaj časa imobilizirana ali pa vsaj tekaško neaktivna. Ni mu uspelo. Rekel je naj si izberem kak drug šport. Plavaj ali kolesari. Dobro, ne bom pustila, da bi še naprej vlekla obdobje smilitisesamisebi. Šla sem v napad za sobnim kolesom. Sama žalost, če pomislim, da zunaj sije sonček in cvetijo rožice. Jaz pa bom v majhni sobici vrtela kolo.

Zakaj si ljudje navlečemo stroje v svoj dom? Zakaj se obnašamo kot stroji? Posadimo se na nekaj umetnega in se delamo naravne. Pa nismo. Naravno je hoditi bos. Naravno je teči po travi, gozdu…in ob tem čutiti. Na stroju čutiš umetne stvari. Čutiš odštevanje časa, štetje kalorij, število obratov na minuto… Pa vseeno ni vse tako črno. Ko te doleti bolezen ali poškodba si pripravljen na vse, da poškodba oziroma bolezen izgine. In če v glavi spremeniš pogled na nekaj črnega in narediš to stvar zabavno…potem bom znala uživati tudi na sobnem kolesu v majhni sobici. Ko bom zdrava, pa hop v naravo.