Maček v žaklju

//...le kako lahko, puščaš me tako ledeno???..// ...ti, sreča v ljubezni! Delaš dobro, delaš slabo, si dober, si slab…ni odvisno od tega. Jo dobiš in si je prikrajšan. Baje se je ne skladišči. V veliki dozi je ni, ni je v žaklju iz katerega bi si vsake toliko malo vzel. Pride v majhni količini, hlapi kot, da vsebuje etanol in tako tudi deluje na človeka. Zamegli se um, ne razmišljaš preveč, ker nisi zmožen in omamljen se nasmehneš tistim metuljčkom, ki naj bi ti obletavali trebušno votlino in vse kar je opevano v ljubezenskih pesmih. Tisti metuljčki kmalu postanejo mušice, ti pa se zbudiš z mačkom, ki ne zgine dokler se ga spet ne zadeneš. Ujet si v krog, ki ga realisti imenujejo življenje, ki je seveda lepo, prelepo, če ga žiiiiiviiiiš. Povzeto iz pesmi. In v tem krogu je prav prijetno, maček, ki praska po tvoji najpomembnejši mišici, izdeluje origami iz arterij, aort in ostalih žil, po kateri se pretaka kri, ki teče samo za tistega… Saj ne da mi umetnost(origami, torej) tega ni…blizu...iz moje sado-mazo nagnjenja (ki ni skrb zastrašujoče) bi jo lahko celo občudovala, določila žanr, se poglobila v estetsko lepoto in kovala v zvezde tega mačkona, ki mi je izpodrinil opojen občutek z metuljčki. Si sama dovolim, da je tako? Saj sta pri tej stvari vedno dva – tisti, ki te opija in ti, ki pohlepno hlastaš z odprtimi usti. Dva, eden, jaz, ti? JAZ - egocentrik. Kadar hočeš, lahko pripraviš možgane, da zaprejo usta, da ne zaznaš okusa, ne čutiš ničesar. Kadar hočeš?!!! IN TO ZVEM ŠELE ZDAJ?!  Tako enostavno je? Zakaj potem tega ni zmožen nihče? Zato, ker nas je strah. Strah, da bomo sestradali, da bomo živeli v pomanjkanju, brez osnovnih potreb bomo delili svoj krog z ustvarjalnim mačkom. Samo, da smo si na jasnem…pišem zelo metaforično, čeprav bi bilo kar zanimivo uprizoriti dejansko sceno – maček, origami, metuljčki, ki posedajo na debelem črevesu. Tako postane ta ljubezen malo neprivlačna, vem. Pa še kako je privlačna, pa še kako nas pritegne, nahrani…in še kako zelo nas pusti lačne. Zato se pa tisti metuljčki nehajo pasti po mojem želodčnem travniku. Vsako ranjeno bitje ima svoj obrambni mehanizem. Vsak človek si povija rano na drugačen način, obliži z risanimi junaki ponavadi res niso najbolj obstojni, malo kratkega na rano, malo kratkega »v rit« in gaza je pri močnejšem spolu vedno rešitev na prvem mestu, me dekleta pa jo uberemo v alternativne vode, se psihično podiramo, teptamo, pogrezamo…potem pa čakamo ali pa nam zrastejo angelska krilca, katera nam omogočajo letenje iz cveta na cvet. Mogoče pa ni toliko v spolu, več je v tem, kar smo, kar znamo…vsi pa težimo k sreči. Vedno bo tako. Razumeti nekoga, da čuti to kar čuti, da odhaja, da so se čustva spremenila…je prej dolžnost kot pravica. Nihče ne zna usmerjati svojih čustev, jih regulirati po jakosti in jih oddajati v pravo smer. Se motim? Verjetno se. Zate. Zanj. Zame pa se ne motim. In mucek se igra z metuljčki…//...pridi greva, čim dlje stran od naju - na konec sveta., stran od vsega...//

Nepovabljena Matilda

Včasih se sredi noči zbudim in zgrabi me panika. Včasih med sprehodom razmišljam, kako bo takrat…Včasih se pogledam v ogledalo, ne iščem gub, ne iščem dokazov, da čas res teče, a vseeno…vidim se, kako me ni. Kako ležim, lebdim, sem in me ni. Kako me je zbrisalo, pa še včeraj sem pustila umazano posodo v koritu, še včeraj sem poskusila biti boljša kot dan prej, a mi mogoče ni uspelo, ker je umazana posoda še vedno tam… Vsa jutra, ki sem se jih želela dotaknit, vse poti, ki sem jih hotela pohoditi, vsa drevesa, ki sem jim hotela prešteti veje, vsak večer, ki sem mu hotela zbežati, da se dan še ne bi končal…vse to, da se ne bi končalo moje življenje. Tu sem in ne na koncu, vprašanja in neučakanost, strah pred nepoznanim pa me pehajo tja, kjer me ni. Kako bo takrat? Se me bo kdo še spomnil? Bodo vedeli kaj sem oboževala, kje sem hodila, kaj sem hotela, kaj sem naredila? Ne bodo. Ne bodo vedeli, tistega, kar jim nisem povedala, pokazala…vedela bom samo jaz, tik preden bo počilo. Zdaj vedo, pametni so in povedanemu ne verjamejo, samo to kar vidijo, mojo predstavo čutijo, če jo gledajo s srcem. Včasih se sprašujem kdo v mojem življenju je resničen, otipljiv, komu res lahko pokažem kaj sem. Dvomi, ki te režejo kot pasovi, ki jih imaš zategnjene okoli vratu, te oblikujejo v to kar si. Če pustiš spet nekomu, da pas še malo zategne, tvegaš, da dihalna pot več ne bo opravljala svoje funkcije, zadušilo te bo in življenja, v katerem »prosto padam višje«, ne bo več. Tiste poti, travniki, drevesa, ploščati kamenčki, ki drsijo po vodi in v skokih oponašajo žabico, sonce, ki bi te rado zaslepilo pred hudobnim svetom, zvezde, ki se važno bleščijo v preteklosti…in velik meglen krog okoli lune. Ležiš sam s sabo, ne pričakuješ, da te bo vertikala zavedla in boš odšel. Tudi spanja bi se včasih najraje izognila. Kaj pa če… in toliko bi še lahko…

Ljudje imamo navado, da si zastavimo cilje, dodamo še ščepec želja in s težo karakterja počasi drsimo proti začrtanemu. Želimo si družino. Nekateri. Veliko, 3, 4 glasni zborček v plenicah. Psa. Vsaj nekoga, ki bo imel rad nas, bolj kot sebe. Partner naj bo takšen, skoraj popoln, a ne preveč, ker potem bi moral biti tudi jaz popoln, takšen pa tako ali tako ni nihče. Dobro službo. Spodobno in zanesljivo, z zadovoljivo plačo, pa da se ne bi preveč delalo. Hiša naj bo velika, lepa, notri pa naj bo toplo, kavč mora biti usnjen in v barvi mahagonija, da se bo zlival s tapetami. Prijatelji. Veliko prijateljev. Dobrih. Dopuščamo tudi kakšnega zavistneža, pred katerim se bomo lahko pokazali, kaj vse imamo. In kaj bomo potem. Bili srečni? Mislim, da bo najbolj srečen tisti pes, ki bo gledal naše življenje v črno belih barvah in ne bo videl rdeče, modre in rumene barve naše maske. Imam želje, imam cilje, imam teorije in trmasto stojim za nekaterimi odločitvami, katere lahko moja labilnost zamaje. Imam pa tudi življenje. Nimam psa, nimam velike družine, nimam hiše, avtomobila, ne vem, če bom lahko imela otroke, ne vem, če bom kdaj imela nekoga, ki me bo imel rad tako kot sebe, ne vem kje bom postavila kavč, edino kar vem je, da ne bo v barvi mahagonija. Tudi to vem, da bom celo življenje bila dovolj mlada in neumna, da bom počela to, kar me veseli. Da bom nasedla vsaki stvari, da jo bom lahko preizkusila, da bom v primeru plodnosti svoje otroke naučila veselja, da bom nekoga imela rada tako kot sebe in da bom do konca življenja s sabo bila takšna kot sem, čeprav bodo kritike in obsodbe včasih neusmiljeno bolele. In vem, da bi na svojem pogrebu jokala. Vsak bi moral na svojem. Namesto tega pa bodo prišle stare gospe in jedle pecivo, ki se jim bo drobilo po beli bluzi s črnimi pikami. Nekaj pa ga bodo zavile v papirnate robčke za domov. Vem, pa da bo v kotu stal nekdo, ki bo zadrževal solze in se bo spomnil, kako zelo sem imela rada to življenje.

tudi ti bi lahko!

Samo, da se gre, da se premika naprej…to moje telo, moj um. Ne obstojim niti za sekundo. Ko čutim gibanje, ko mi zadiši po naporu in mišice igrajo na višjo noto…kam me to pelje? Pretiravanje, pregrevanje, preigravanje, preveč, nikoli premalo…ljubim predpono -pre. Prevečkrat opazim košarice z ljudmi, ki ne počnejo ničesar, ki se bojijo zbuditi, ki stagnirajo v svojem puhastem zavitku in se vsake toliko odvijejo, da lahko izrazijo svojo globoko nezadovoljstvo s samim sabo. »Gibanje ni zame, nimam časa, postane mi slabo, bolijo me mišice, bolijo me kosti, nimam kje, nikoli nisem in tudi nikoli ne bom«…koliko izgovorov, koliko opravičil! Takšni ljudje bi se morali opravičiti svojemu telesu, ki žalostno caplja po stopnicah in si želi prevzeti pozornost kavču svojega nadrejenega, se vriniti v njegov urnik pred »pomembnimi obveznostmi«  na Facebook-u in pred družinsko ukvarjanje s Super Mariom. Nisem ena tistih, ki je tekla še preden je shodila, nimam zagrizenih športnih staršev, tudi daljno sorodstvo je bolj pasivne volje in šport je bil dolgo časa pri meni zapisan kot nekaj kar morem, a ne zmorem in nočem. Zato razumem, kako razmišljajo ljudje, ki sedijo doma in tuhtajo kako bodo s ponedeljkom začeli vsaj s hitro hojo, se izogibajo obiskom ljudi, ki imajo do vhodnih vrat stopnice in trmoglavo ignorirajo svoje zdravje. Potem pa se najde kdo, ki gre v trgovino, kupi lepe teniske, ki se svetijo v temi in iz njih prijetno(seveda je to njegov primarni namen) blešči športna znamka, ki vse ogledujoče informira, da je postal športnik. A znamka je le znamka, denar je le denar in belina na teniskah mora biti vredna tega denarja, zato romajo teniske zaradi preventive pred umazanijo na tretjo polico omare za čevlje. Tako, nekaj smo naredili za svoje zdravje, sprehod do trgovine, nakup dragih ŠPORTNIH tenisk, v upanju, da nas bodo motivirale - saj smo se odrekli vsakodnevnim sestankom s pivom v roki, cel teden smo hodili po stranskih ulicah, da ne bi zavili v trgovino in kaj na hitro zapravili, si trgali od ust, skoraj stradali in hodili goli, samevali med vikendi, saj so runde velik zalogaj za denarnico, itd. - samo zato, da bodo naše nove športne teniske spregovorile čarobno besedo in nas motivirale, spodbudile, da naredimo nekaj za svoje zdravje. Kako to, da po vsem tem zdaj ne govorijo in nas celo same sprehodijo od doma? Pa tooooliko so stale. Ja, ljudje počnemo marsikaj, da bi se zavedli. Sami sebi pa ne moremo ubežati. Naše zdravje pa nam lahko.  Se imamo sploh radi?

V ljubezni je tako, da se najprej zaljubiš, spoznaš osebo in potem…greš…no ali pa jo vzljubiš in ji za lahko noč poveš, da ne moreš živeti brez nje. Ne znaš, nočeš in veš, da bi bil prazen zaradi izgube.

Nisem ga poznala, vedela pa sem, da obstaja. Nisem ga marala, že misel nanj me je izčrpala. Njegove poteze so bile preveč grobe na pogled in zdel se mi je samovšečen, kot da me gleda z viška in da ne bom nikoli na njegovi ravni. Prišlo je obdobje, ko sem obstala, nikogar nikjer, on pa se je prikazal. Zakaj je pristopil k meni? Saj ni, mislim, da sem jaz naredila prvi korak. To naj bi bilo moška gesta. Ja, naredila sem prvi korak. Bil je težak, počasen in srčni utrip se mi je dvignil. Prvi "randi" je bil kratek...a vseeno, sladek. Vznemiril me je in me pritegnil. Vsako jutro sva se dobivala, včasih zelo zgodaj, da sva skupaj opazovala kako se dela dan, kako stari ljudje ne morejo spati in se v parku pogovarjajo sami s sabo. Vedno daljši so bili najini zmenki. Poslušal me je. Nikoli me ni obsojal. Sprejemal me je takšno kot sem. Tako kot znajo to moški(PA NE VSI!), me je znal prizadeti. Sploh, kadar sem bila predolgo v njegovi družbi. A mu ne zamerim. Delal me je boljšo in vem, da si me je želel. Zasvojil me je. Osvojil! Zdaj mu za lahko noč povem, da ne morem živeti brez njega, ne znam in nočem. Brez Športa. Če ne bi tekla, če ne se ne bi čutila…bila bi prazna zaradi izgube. Šport je ljubezen, je opora, ko ti je hudo, je sreča, je moj način življenja. In je edini moški, ki ga z največjim veseljem delim z drugimi.

Vem, nekaterim se zdi, da grem preko svojih meja, nekaterim se zdi tak način življenja dolgčas, napor, nesmisel…meni pa je dolgčas sedeti v gostilni, biti 2 ure v mirnem položaju in ob tem doživljam neznosen napor in vidim neizmeren nesmisel.

what's the time?...seems its already morning..

V življenju pač ni vse tako kot si planiraš. Spontanost ali nesposobnost izpeljave začrtanih ciljev? Mogoče želja ni dovolj močna? Ne, pač ni tako kot si si zamislil, da bo. Skoraj nikoli. Kot otrok sem sanjala, da bom risala obleke, bila modna oblikovalka in imela veliko denarja. Potem je čas meglil to podobo sanj. Začelo se je obdobje simpatij, zaljubljenosti in odkrivanja v čem smo si fantki in deklice različni. Poklicne ambicije so pristale na stranskem tiru, šola je bila ustanova, ki mi ruši celoten bioritem, skrb za zdrav duh v zdravem telesu pa je bil samo slogan v knjigi, ki sem jo navdušeno ignorirala in življenje je teklo iz dneva v dan brez posebnih opravil. Načrtovali so se le nočni izhodi ob koncu delovnega tedna. Drugih skrbi res nisem imela. Čeprav, če sem iskrena, bi tisto dekle takrat reklo, da preživlja najhujše obdobje, da išče obrambni zid pred krutim svetom, pred napadalci, zverjadjo, ki lačno gleda na njo. Ona pa brez orožja, nebogljena, skoraj pohabljena od njihovega trpinčenja. Zdaj pa si želim, da bi še kdaj sedela v učilnici srednje šole in risala srčke pod tretji koren na šesto. Čas je taka stvar, prekleto dobra, hitrejša od najhitrejšega in božansko zanimiva, daje vrednost vsaki še tako nepomembni stvari, manipulira s človeštvom, ga preganja in utruja, včasih ga zmede in omejuje. Kaj vse zna ta čas! Mogoče ima večjo moč kot strah. Mogoče. Tega še ne verjamem čisto. Strah je še vedno moj največji sovražnik, kar za čas ne morem reči. Oba sta pojem, oba nam vrednotita življenje, trenutke, oba postavljata ovire in se igrata z nami. Ne poznata milosti.  Toda strah…grde oči ima, sedi v temni sobi in išče po google earth-u kje bi izvajal atentat. No, parafraziram, ne mislim, da je strah res striček, ki je jezen na ves svet in zganja bedarije. Straha, niti časa nisem v prej opisanem obdobju poznala osebno. Za njiju pa ne morem reči isto. Zdaj se spomnim, da sta bila vedno z mano, poznala sta me še kako dobro…stala sta nekje za vogalom osnovne šole, potem srednje... Čas me je preganjal vsako jutro, ni mi pustil, da bi prejela vso vsebino lepotnega spanca, eliksir mladosti , in zato bom pri 60.-ih zagotovo imela veliko gub, sive lase in nekaj temnih odtenkov  pod očmi.  Mogoče pa bo izpadlo simpatično. Hm…ČAS bo pokazal svoje.
 
Kje pa se je skrival mladenič  Strah? Prodan je bil že zelo zgodaj, po ugodni ceni, kupljen od staršev, družbe, sošolcev, učiteljev… vsi so ga ponujali, z vsako kritiko, da nekaj ni zame, z vsakim očitkom, z vsakim prigovarjanjem, skrbjo, da se mi ne bi kaj zgodilo… če pomislim, kaj vse bi zmogla, če ne bi nasedla temu skoraj podarjenemu »mačku v žaklju«, kaj vse bi znala, kje vse bi bila… Saj ne bi vedela, da nečesa mogoče ne znam, ne zmorem, nisem sposobna…brez zadržkov bi preizkusila vse sposobnosti, ki sta jih zmožna moje telo in um. Mogoče bi imela za sabo že nekaj osvojenih štiritisočakov, izvajala piruete na državnem prvenstvu v umetnostnem drsanju, se prerekala s Francoskim taksistom, naj me zapelje po krajši poti na letališče, kjer me čaka letalo via Ekvador, kjer bi obirala banane in kakavovec. Mogoče bi imela polno omaro oguljenih, raztrganih, a neprecenljivih superg, ki so blažile moje sklepe na maratonih. Mogoče! A tudi tako je lepo. Brez zakrknjenih talentov, skritih potencialov, ki jih nisem razvila. To sva ustvarila jaz in moj strah. Morda sem zaradi njega trpela 1209x in ne 1210x, jokala 1679x in ne 1680x, ter 22 let živela tako, da sem postala takšna kot sem. Če me je vsaj enkrat rešil pred nečem slabim, potem sem mu hvaležna. Drugače pa bi preživela tudi brez njega. Nekoč bom podpisala ločitveni zahtevek s strahom, nekoč se bodo najine poti razšle, do takrat pa bova samo neuradno narazen, kot dva, ki imata skupen naraščaj, a ljubezni že dolgo ni več… Čas pa naj teče – saj treniram – nekoč me bo gledal v hrbet, če se ne bo preveč kadilo za mano.

Regiment po cesti gre...

Dvakrat globoko vdihnem in odvrti se mi najhujši scenarij v tistem trenutku. V šoku zaslišim sireno, policijske luči, vsepovsod kri in moje uničeno življenje. Zabremzam. So moje oči res tako dobre, da so sredi teme, sredi hitre ceste zaznale gospoda, natovorjenega s težkimi vrečkami, ki prečka cesto, TAM KJER SE TO NE DELA in se opira na bergle? Očitno so. Brez dolgih luči, ker nasproti vozi avto, premaknem v peto prestavo in pred mano rdeča jakna. Kaj če ga ne bi videla? Kaj, če bi na radiu, kot imam to neodgovorno navado iskala dober komad, da lahko zraven pojem? Kaj, če bi za sekundo bila pozorna na nekaj drugega? Ampak sem ga videla!!! Po eni strani je zdaj vseeno in se brez veze sekiram. Nič se ni zgodilo in vse je ok. Ne, prav je da se sekiram. Ker vem kako znam včasih biti v svojem svetu, ko vozim in tak voznik ni za volan. Da nekomu vzameš življenje zaradi ene nepomembne stvari, zaradi glasbe na radiu, sms sporočila, ki vedno lahko počaka, zaradi problemov, ki jih rešuje tvoja glava čisto nekje drugje kot pa v avtu. Dobra šola, brez dramatičnih posledic – hvala bogu. Rada vozim, res uživam v vožnji, moji ovinki so včasih malo bolj ravni kot v resnici in mala zelena stvarca samozavestno prehiteva tudi jeklene zverine z večjo močjo. Današnji pripetljaj pa me je postavil kar nižje od realnih tal. Stresel me je in ni bilo daleč, da se preplašeno dekle ni na licu mesta utopilo v solzah. Pretiravam, pa vseeno, elektrošok za moje moralno stanje. Razmišljam, koliko ljudi sede za volan pod vplivom alkohola, pa se nikoli ne vpraša kaj se lahko zgodi. In koliko se jih pod enakim vplivom sprehaja sredi noči po cesti! Brez razmišljanja. Slednjim verjetno ni preveč mar, če si zadnje ležišče privoščijo tam, kjer po navadi končajo mački, ki se grejo »ženit«. Meni pa je mar, kako noro dobro bo moje življenje v prihodnosti, zato obsojam vse primitivne ljudi, ki svoje komplekse zdravijo s pijačo, s težko nogo na gasu in izkazujejo svojo moč tam, kjer ježek teka, teka in se razpaca…

In my shoes...with you

Sorodni duši, zgodba o prijateljstvu…vse preveč obrabljeno, čeprav oboje drži, a nočem opisati vez med nama tako puščobno. Vsak, ki ima z nekom pristno prijateljstvo, bi lahko rekel, da je njuna vez nekaj posebnega, tako kot je najina, a še vedno ne najdem prave besede, dovolj težke, dovolj masivne in globoke, ki bi označila to kar imava. Rada označujem stvari, jih definiram in analiziram. Kot otroka me proti tej »odvisnosti« niso cepili, sedaj pa imajo. V upanju, da bom do konca napisanega našla besedo, sem se tudi odločila, da odprem to temo.

Ne maram kupovanja čevljev, najti prave je umetnost, dolgotrajni postopki sezuvanja in obuvanja mi poberejo še zadnje atome moči…vezanje, vtikanje vezalk v luknjice…višek preciznosti! Preveč je izbire. Mislim, da je podobno v prijateljstvu. Ne maram zbirati, kdo bi bil moj prijatelj, raje pustim, da mi življenje samo pripelje na pot nekoga, ki bo to postal. Veliko ljudi je na svetu, tako kot je v trgovini veliko čevljev. Lahko si kupim 10 parov, a zagotovo bom nosila tistega, ki me ne bo žulil in samo dve nogi imam, zato lahko nosim samo en par, tako kot se ne morem razumeti z vsemi ljudmi, ampak samo s tistimi, s katerimi se počutim varno in udobno. S tistimi, ki me ne bodo »ožulili«. Čevelj je pomemben predmet. Varuje nas pred zunanjimi vplivi, nam greje noge, nam omogoča blaženje sklepov pri gibanju, itd. V prispodobi to počnejo tudi prijatelji. Varujejo nas pred žalostjo, pred slabimi stvarmi, ki prežijo na nas iz okolice, blažijo naše bolečine, ko smo ranjeni in prizadeti. Sem kot Pepelka; stekleni čeveljček je lahko obula samo ona. V omari imam približno 10 parov čevljev, a vsi mi morajo biti prav. Mogoče me kateri kdaj ožuli in ga potem ne obujem, dokler se žulj ne pozdravi, a vsak je takšne številke, da mi je prav in ene nosim vsak dan, spet druge pa samo za kakšno priložnost. In presenetljivo, da lahko spet najdem primerjavo s prijateljstvom. Imam nekaj prijateljev in to so postali zato, ker so mi ugajali. Mogoče mi kateri izmed njih ne ugaja tako kot drugi ali pa se z njim ne družim veliko, so pa tudi taki prijatelji, katerih je malo, a mi ugajajo kot čevelj na nogi. Pristen odnos lahko deliš z malo ljudmi, ker se nihče ne more popolnoma razdati vsem. Mogoče to komu uspeva, a dvomim, da na dolgi rok. Taka prijateljstva so kratka in skrha jih že krajše časovno obdobje, ko se ne družijo več tako zelo. Pravo prijateljstvo pa zdrži dolga leta. Pride pomlad, poletje, jesen, zima…vidva pa si imata po enem letu  še vedno toliko za povedati, toliko čustev lahko še vedno izrazita drug drugemu, tista čustva, ki so polna iskrenosti in nostalgije. Besede so še vedno tople, pomirjajoče, da je še vedno ob tebi, tak kot je, da te ima še vedno rad, takšnega kot si, da kljub nestrinjanju s tvojim mnenjem, še vedno sedi ob tebi in razglablja o tej in oni stvari. Čeprav se dolgo nista videla, veš, da mu lahko poveš tiste najmanj pomembne stvari, a te bo poslušal in skušal razumeti, zakaj naj bi bile pomembne tebi. Še vedno mu lahko zaupaš svoje skrivnosti, svoje misli. Pred njem nimaš sramu, čeprav ga spoštuješ. Brez skrbi lahko spustiš svoje živalske zvoke ob petju, si ne »pokitaš« celega obraza s pudrom, ker si si minuto prej stiskal mozolje, ne iščeš izgovorov zakaj si naredil napako… S pravim prijateljem imaš pameten prepir, rešiš ga ponižno a vendar zmagoslavno, saj sta rešila, kar sta morala, ni ti potrebno držati principov, mogoče le ob polni luni, ko si tako ali tako naperjen proti vsem. Ne znam si predstavljati življenja brez takega prijatelja. Tako kot si ne znam predstavljati hoje brez čevljev. Vendar sem rada tudi bosa. Tako kot sem včasih rada brez prijateljev. A s tem ne mislim nič slabega. Včasih enostavno potrebujem čas zase. Da se igram z otrokom, ki je v meni, da spodbujam gospodično samozavest, naj stopi stopničko višje, da pomirim divjaka, ki bi z mojim telesom delal ekstremne stvari, da se preprosto poglobim v tisto kar sem, čeprav še nisem odkrila potapljaške opreme, ki bi zdržala do dna te globine. Morda nekoč, s pomočjo dobrih plavutk. ;) 

Tako se lahko s tabo sprehodim skozi življenje. V udobju vsega, kar mi daješ. In nič ne gre na silo. Vedno počasi in spontano. Verjetno zaradi tebe, ker meni počasnost ne leži. Ni bilo načrta kako postati nekomu prijatelj, nekdo, ki z mano uživa v ležanju na travi, v teku po naporni noči, v plesu sredi kuhinje, v brezsmiselnih pogovorih in dejanjih, nekdo, ki me posluša, ko ne povem nič pametnega, me preganja, da si zatlačim spodnjo majico v hlače, pred vrati profesorjevega kabineta drži pesti, da naredim izpit, z mano objokuje nesrečno ljubezen, ko oblečena sedim v tuš kabini in nočem ven, ne sprašuje zakaj delam kakšno stvar po svoje in verjetno narobe, mi ne pusti oditi brez nasmeha na obrazu… v glavi imam stavek, ki me velikokrat spomne na naju…"friends come and go, but for the precious few you should hold on."