Mati so mi povedali...

Mama je ena sama. Moja je. In velikokrat je bila res za vse sama. Tako ji je bilo namenjeno. »Bog« je že vedel, da je dovolj močna za dva. Vzgajala me je kot oče in mama. Le da me kot oče ni naučila igrati nogometa in...v resnici sploh ne vem kaj očetje učijo svoje hčere in česa od tega me mama ni naučila. Zagotovo se je njena očetovska stran pokazala, ko je videla, da se mi zaradi kakšnega fanta svetijo oči. Bila je zaščitniška in hitro začele so se litanije. Še vedno je zaščitniška in litanije se še niso končale. Upam, da se tudi nikoli ne bodo. Vsaka prava mama, kar moja vsekakor je, želi svojemu otroku le najboljše. Zato so bili nasveti, kakšnega fanta naj si izberem, želja, da najdem najboljšega zase. Nekaj nasvetov, ki mi jih je dala ne bom nikoli pozabila, upam tudi, da bom kakšnega celo znala izvesti. Prvi je ta: »Raje imej več dobrih prijatljev kot enega slabega fanta. Moški so vsekakor boljši prijatelji kot ženske. Dokler so samo prijatelji. Ko bo prijateljstva konec, ker nisi postala nekaj več, vedi, da nikoli ni bil pravi prijatelj. Takrat obrni nov list in ne žaluj.« In sem obrnila.

Danes sva se peljali s kosila. Odprla se je debata o tem kakšni so fantje do punc. Rekla sem, da so pač takšni kot so jih vzgojile njihove mame. Potem pa je rekla: » Če bi imela sina, bi ga naučila, kako ravnati z žensko. Kako biti romantičen. Vzgajala bi ga tako, da bi svojo punco razvajal. Da bi jo kam peljal, da bi ji kaj podaril, da bi jo presenetil. Naučila bi ga, kako biti dober moški. In o ženskah bi mu povedala dobre stvari, zato da jih bi spoštoval.« In nato so sledili še tisti njej ljubi nasveti: »Zato se pusti razvajati moškemu, pusti naj te kam pelje in kaj podari. In če ni pozoren že na začetku, ga pusti. Kasneje bo samo še slabše. Moški mora biti moški in poskrbeti za žensko. Zaradi tega se ne počuti šibkejšo od njega ali da ga izkoriščaš. In nikoli si ne najdi nekoga, ki je ves čas slabe volje in se trma. Čim več bodi z njem v družbi, ker ga boš tako najbolje spoznala. Ko sta sama, je moški drugačen. In če si ne boš več želela biti z nekom, pa naj bo še tako beden, najdi način, da ga ne prizadeneš. Vedno končaj stvar tako, da mu boš  lahko kadarkoli pogledala v oči. Nikogar ne moreš prisiliti, da je z nekom.« Mama ima vedno prav.

In mama je vedno tam, ko jo najbolj potrebuješ in ko si najbolj razočaran človek na svetu. Ko sem po koncu prve ljubezni bila prepričana, da je zame (dekle v najlepših 20.ih letih) že zaključeno in da sem svoje že dobila, sem šla jokat k mami. »Celo večnost« sem se jo držala kot klopa in jo spraševala kaj je narobe z mano, zakaj ravno jaz, zakaj imajo vse punce (res čisto vse) dobre (najboljše) fante, jaz pa ne...težila sem ji, da bom za vedno samska, da mi itak ni namenjeno, da bom našla pravega, da mi noben sploh ni všeč in da tudi mene noben ne bo več pogledal, itd. Vedno me je poslušala in odgovarjala na vsa ta obupajoča vprašanja. Jaz sem dramatizirala, njej pa se je verjetno zdelo smešno. Saj je bilo. V primerjavi z njeno izkušnjo, bi morala biti jaz čisto tiho. Ostala je sama s pet letno punčko, razočarana nad moškimi in celim svetom se je borila s svojo bolečino in včasih skoraj izgubila boj. Skoraj. Danes bije boj samo še z mano, ko ne pospravljam za sabo, ne naredim kar mi naroči, pustim olupke od mandarin na kuhinjskem pultu, si oblečem njen pulover in ga po njenem »uničim« in kadar ne vzamem ključev od stanovanja, če kam grem, potem pa zvonim sredi noči. Če bi naštevala vse vojne povode najinih prepirov, bi minil kakšen dan ali dva. Kljub vsemu mi je vedno stala ob strani. Zagotovo tega kdaj ni hotela, ker zna biti ob moji strani tudi zelo naporno. Vseeno je zdržala. Zame je mama ena in edina. Kadarkoli sem jezna nanjo, sem potem jezna še nase, ker vem, da moja čustva niso prava in jo imam v resnici zelo rada. Saj je z mano tudi takrat, ko mi ne gre čisto nič prav. Mislim, da še nikoli nisem nikogar prizadela tako kot sem kdaj njo. In tudi mene še nikoli ni nihče prizadel tako kot me je kdaj ona. Zato ker je resnica, da najhuje prizadaneš tistega, ki ga imaš najraje. In vem, da ima tudi ona mene najraje. 

Vsi mi..

Sploh ne vem, katera je tista stvar, ki me žene v to. Ne morem se odločiti, katera je tista, ki me poganja, da grem. V prvi vrsti je vsekakor dokazovanje samemu sebi, da zmoreš. Potem pa narediš nešteto korakov v isto smer kot nekaj tisoč glav, ki čutijo podobno kot ti. Ne samo napor, na katerega pozabiš na tak dan, nekaj malega je tudi v adrenalinu. Ta te zalije vedno na istem kraju. Na začetku poti in na cilju, ko v kotičkih očesa šteješ roke, ki ploskajo. Najlepše so zadnje minute, ko ugasneš »Rolling Stones-e« na mp3-ju, ko se ti zdi, da so vsi tiho in samo ploskajo. Poleg tega pa slišiš še samega sebe, kako dihaš in si želiš, da bi ta trenutek trajal še nekaj časa. Vendar se ne ustaviš, da bi podaljšal ta užitek, ampak tečeš še hitreje. Zadihan začutiš preprogo pod nogami, oziraš se naokoli, pogledaš na uro, mogoče preračunaš svoj čas teka in slediš množici, ki lačno steguje svoje roke po bananah in mandarinah.

To je bil moj tretji maraton. Najlepši in najboljši. Vse to, glede na užitek, vreme, počutje, pripravljenost in čas teka. Na fizično počutje je zagotovo vplivala kombinacija kave s čokolado pred tekom. Vreme nas je držalo pokonci, saj pri 6°C ni soparno. Ravno prav, da si tisti s slabim imunskih sistemom zagotovijo kakšen dan ležanja ob medu in limoni, še bolj prav pa, da smo nekateri lahko tekli hitreje in bolj skoncentrirano. Treningi zadnje tedne niso bili preveč blaženi. Vsaj moja pokostnica ni kazala nekega pretiranega navdušenja, ko je teden pred maratonom začela jamrati. Če ubereš taktiko ignoriranja, potem gre. Dokler se ne pojavi še kakšna druga bolečina, ki tvojo suvereno hojo spremeni v manj suvereno. Danes, dan po maratonu rahlo šepam, o teku pa bolje, da ne fantaziram preveč. Mogoče jutri. Jutri je nov dan, za nove zmage. Upam, da tako misli tudi tisti del mišice na spodnjem delu noge, ki ga za zdaj pri anatomiji še nisem zasledila, tako da ga še ne znam definirati. In kot ponavadi raje ne bom postavljala diagnoze, ker ko daš enkrat stvari ime, jo vzameš za svojo. Te bolečine pa definitivno ne bi vzela za svojo.

Nekateri udejstvovanja na takih prireditvah ne razumejo. Celo kritizirajo tiste, ki se prijavo na kaj takega. Mislijo, da je to samo kazanje, da je to zapravljanje denarja za gužvanje po asvaltu, medtem, ko lahko sam tečeš neomejeno, kjerkoli, kadarkoli in to celo zastonj. Po eni strani imajo prav. Lepo je teči po gozdni poti, kjer noge ne trpijo, kjer ni prerivanja na štartu in prehitevanja med potjo. Pa naj razmišljajo tako. Veliko jih je. Veliko pa nas je tudi takih, ki mislimo drugače. Plačamo. Ne vem komu, ker se nikoli ne poglobim v branje vseh člankov na internetu. Upam, da pade kaj tudi v žep tistim, ki denar potrebujejo. In ni mi težko »zapraviti« denar, čeprav ga nimam toliko, da bi uživala vse sadove sveta, ki bi si jih zaželela. Na maraton ne gledam s pohlepnimi očmi. Občutim ga drugače kot tisti, ki bi šli v vojno z nami, ki tacamo po betonskih ulicah. Ko tečem in vidim ljudi, ki tečejo v isto smer, vidim da nisem sama. Da pripadam. In vsak si to želi. Ne samo na maratonu. V življenju moraš nekomu pripadati. Ne mislim na to, da pripadaš staršem. Mislim na to, da si nekje, kjer bo tvoje mišljenje sprejeto. Da po potrjeno to kar izvajajo tvoje misli. Pripadati si želimo v službi, v šoli, doma, na pošti...kjerkoli. Povsod, kamor pridemo (predvsem ljudje s hrbtenico), imamo o nečem neko mnenje, misli. In ni nam vseeno, če smo v tem sami. No, nekateri »veliki« se s tem ne bi strinjali in včasih je res pogumen nekdo, ki mu je vseeno ali je sam v nečem. Ne maram pa tiste, ki nasprotujejo samo iz principa, samo zato, da ne bodo kot vsi, da ne bo njihov ego sledil kot ovca. Prav, na stara leta pa monologi ne bodo več tako prijetni. Torej, bistvo...maraton. Ovira ali lepota teka. Za vsakega nekaj. Kdor teče mu je vseeno. Samo da teče. Včasih sam, včasih v paru. Včasih pa se mu jih pridruži še 22.000. Ampak teče in čuti. Ne razmišlja slabo. Ne zmore. Misli o tem kako priti naprej. Kako priti do cilja. Premagati samega sebe in zmagati.

Pisarna

Pisarna. Stroji. Čudne stene, na njih majhno ogledalo, v njem pa slika mojega obraza okrašenega s podovčnjaki, ki so rezultat pomanjkanja spanja v zadnjih dneh. Na stenah so še police na katerih je skrbno postavljena totalno neokusna "dekorativna" krama h kateri spadajo umetni tulipani v kristalni vazi in plišasti medvedki, ki vsebujejo dobro mero pršic. V kotu je "wunder-baum" dišavna smrekica, po kateri bi mi bilo pred desetimi leti, ko je še oddajla svoj vonj, zagotovo slabo. Sedim za mizo in tipkam.Pohištvo iz socialističnih časov me spominja na film "Sladke sanje" in me celo pomirja s svojim retro pridihom, ki ga kmalu pokvarijo vse kartonaste škatle, polne papirjev.

Papirji. Računi. Dopisi. Odpisi. Raje bi žigosala samo sebe, ker mi je tako dolgčas, kot pa vso to dokumentacijo. V resnici pa mi sploh ni tako hudo. Kljub moji zmedi, ki ustvarja še večji kaos v tej pisarni, imam občutek napredovanja. Danes, tretji dan mojega administrativnega ustvarjanja, sem skuhala kavo brez da bi polila celotno kuhalno ploščo. Ob tem si lahko privoščim vsaj malo ponosa. Ne bom pa zaradi tega cel dan hodila z dvignjeno glavo in z nasmeškom na obrazu. Ne bom, ker se je šef odločil, da bo namesto hrane, za malico raje zaužil nekaj mojih živcev. Gospod pričakuje, da vem za najmanjši listek, celo za tistega na dnu koša im da poznam gospo Natašo že od rojstva. Saj ni napačen človek...za vse tiste, ki nimajo opravka z njim. Ena boljših lastnosti moje kratkodobne službe je razgled skozi okno. Če odmislim polivinilaste zavese in odre, na katerih stojijo delavci, ki se trudijo z renovacijo fasade in uporabim domišljijo, je razgled zelo lep.

Ta odstavek pišem peti dan, moj zadnji dan v pisarni. Pišem ga kot ekspert v kuhanju kave. Obvladam. Turška kava je postala moja specialiteta. Čeprav je pa res, da še ni dobila niti ene pohvale. Prvi dan je dobila kritiko, da je grenka, kar je normalno, če je nisem sladkala. Naslednje dni sem potem začela skrbeti za dvig sladkorja v krvi gospoda šefa in njegovih "muckov" kot jim sam pravi. 

Vedno, ko mi dnevi postajajo enaki, ko vse postane rutina, me mine. Kakšen človek moraš biti, da se navadiš na neudoben stol, na osemurni maraton počivanja svoje zadnje plati? Ko si lačen, se verjetno navadiš na karkoli in v današnji časih je kar veliko ljudi lačnih. S tem mislim na problem z denarjem in nezaposlenostjo ljudi. Ampak zunaj sije sonce, dan je lep in slabe misli so pravkar postale odvečne. Čas je za malico.

moj svet

Saj sem vedno v svojem svetu, kjer je vse po moje, mi nihče nič noče, kjer lahko tečem kjerkoli, kadarkoli, lahko jem karkoli in kjerkoli in ne pomijem posode, počnem vse živo, čeprav včasih zgleda bolj mrtvo, lahko ustvarjam brez kritik in je totalno vseeno kaj si mislijo drugi. Potem pa je tu realnost, kjer ni nič po moje in če slučajno je, potem izpade kot da MORE BITI VSE PO MOJE, kjer bi nekateri radi, da sem dobra, sposobna, prijazna, nasmejana, vedno dobre volje, zanimiva in skrbna, predvsem, ko gre za pomivanje posode. In tako je to na svetu. Včasih mi je zaradi realnosti res žal, da nisem drugačna. Da si ne želim enakih stvari kot drugi, da ne počnem enakih stvari kot drugi. Kljub temu bi bila posebna. Ker poseben je vsak. To pač dobiš ob rojstvu. Še prej. Ni ga takega junaka kot si ti sam. Le da, so na svetu še večji junaki, ki jih zanima vse, uspejo v vsem in znajo voziti po poti življenja. Ampak jaz sem ponavadi rada manjši junak. Potem ni velikih pričakovanj, ni stresa in razočaranj. Zaenkrat. 
Verjetno je v svetu velikih, tistih, ki že imajo službo, to drugače. Nisi ravno najboljši, ostali to vedo, ampak vseeno zahtevajo od tebe, da si najboljši. Res smo čudna rasa, mi ljudje. Maltretiramo se. Še tisti, ki naj bi se imeli radi, se izživljajo eden nad drugim. Strašno depresivne teme znam vžgat, kajne? Zato ker sem v svojem svetu, kjer mi je to dovoljeno. Ob meni ni nikogar, ki bi narekoval kaj naj pišem in kako naj se ob tem počutim. Trenutno sem izjemno dobre volje, ampak vedno v sebi hranim koščke pesmizma ali pa realizma, ki me navdihujejo za pisanje. Zato sem včasih vesela, da sem žalostna (pač dvoumno). Ali pa jezna. Ker je to posebno gorivo za nekoga, ki ustvarja. Drugače pa je, ko sem razočarana. Takrat otrpnem. Ne znam naprej in v glavi imam preveč vprašanj zakaj. In ker nimam odgovorov, zakaj hudiča se to dogaja ravno meni, se nekje bogu za hrbtom smilim sama sebi, dokler me ne reši klic nekoga, ki mi vedno stoji ob strani. Razočaranje je najhujše čustvo, ker umaže preteklost, ti vzame sedanjost in deformira zaupanje v prihodnosti. Jeza pa mine. Žalost gre stran z jokom in veliko čokolade, razočaranje pa... in to nam življenje ponuja vedno, ko si najmanj želimo. Zato je dobro biti manjši junak, ker je razočaranje manjše. Manj boli, če ne pričakuješ ničesar preveč. In če drugi ne pričakujejo preveč od tebe. Tako si lahko vseeno dober, ker jih nočeš razočarati. Obvaruješ jih pred tem najhujšim čustvom, torej si vseeno junak, kaj junak...heroj. :)

Unfaithful

Nekateri z vestjo, drugi brez...pa vseeno, to počnejo. Varajo. Sami sebe in druge. Varajo v sanjah, v mislih, na postelji, v avtu, v parku, doma in daleč stran od doma. Včasih pa lahko gredo do tam kar v copatih. Prevar je več kot zvestobe. Zvestoba je v današnjem času že znanstvena fantastika, nedosegljiv cilj do katerega si nekateri niti ne kupijo vozovnice. In razlogov je veliko. Smešni  navzven, malo globlje gledano pa se nam lahko človeška rasa kar smili, zakaj vse nekateri skačejo čez plot. Mislim, da je na prvem mestu lakota. Ja, ljudje smo lačni čustev, še bolj pa smo požrešni, ko gre za potešitev nagonskih potreb. Ko je doma hladilnik ljubezni prazen in se že nabira led, shirani iščemo nekaj, kar nam bo vrnilo življenje. In ko se med nogami že nabira pajčevina, vešči za »čistočo« iščemo »metlico« potešitve. Če je varanje tak greh, potem je greh iskati tiste potrebe zaradi katerih je sorta človek sploh še na svetu. Zdaj pa je vse skupaj verjetno izpadlo kot da podpiram celotno umazano igro, ampak je ne. Lahko se zgodi, da se svojega najdražjega, nekoč najdražjega, naveličaš, ugotoviš, da ni ravno najboljši v tistih stvareh za katere si mislil, da je, lahko se zgodi, da sta se zaradi okoliščin oddaljila in so pogovori vedno bolj naporni...takrat je normalno, da si vsak zase želi najboljše in se za tem tudi ozira. Razumem, da se spet zaljubiš v nekoga drugega, čeprav imaš osebo s katero si, zelo rad. Potem pa je tu dilema tistega, ki se mu je zgodilo to, kar ne moreš nadzorovati. Ali si iskren in pred dejanjem, po katerem hrpeniš, poveš osebi s katero si, da je stvar taka in bo v nadaljevanju verjetno zanjo boleča, a vseeno ne moreš storiti ničesar, ali pa na skrivaj opraviš z zadevo oz jo izvajaš kontinuirano dokler te nekdo ne odkrije in izpadeš totalen kreten z lastnostjo strahopetca. Malo moje subjektivnosti sem dodala, da res ne bi koga zavedla, da sem na strani tistih, ki varajo. Razmišljala sem, komu je huje v zvezi, kjer en vara drugega. Tistemu, ki je prevaran ali tistemu, ki je to naredil. Če je tisti, ki vara, tiho in to počne na skrivaj, mu more biti huje. Za prevaranega velja, kar ne veš, ne boli, za drugega pa mora biti kar naporno. V takem primeru je dobro, če si človek z žilico za organizacijo ali pa diplomirani organizator. Usklajevanje, kraji srečanja in možna nezaželjena presenečenja...adrenalinski šport, ni kaj, mogoče celo veja v umetnosti, kjer moraš biti natančen in ustvarjalen, predvsem pa iznajdljiv. Po moje se ljudem ne splača tajiti takšnih neumnosti. Saj je normalno, da človek ni narejen samo za enega!(?)  In zakaj bi imeli celo življenje ob sebi samo eno osebo? Kako imamo lahko celo življenje samo  eno osebo najraje na svetu? Kako ji lahko oprostimo vse neumnosti in napake in jo ob tem objeti...in to vedno, za vedno?  To je še večja umetnost kot premišljeno varanje. Je nadrealizem v življenju, ki ga ustvarjajo tisti, ki se ne bojijo, da so izbrali najboljše zase in ne paničarijo ob vsaki potencialno boljši osebi, ki pride mimo, da spijo ob napačni. Zvestoba je za tiste, ki vedo kaj bi radi, za tiste, ki so si vzeli to, kar imajo radi in se vsak dan trudijo, da bi to tudi obdržali. Takšni ne potrebujejo izgube, da bi vedeli kaj imajo.