Oktobra bo kmalu konec. Še včeraj smo praznovali novo leto. Klasično jamranje kako čas leti. Kako listje odpada, ves čas dežuje in ni nič veselega zunaj. V resnici pa je rumena barva v tisočih odtenkih, rdeča ji nasprotuje in zelena vztraja, dokler ne pade na tla v rjavi. Sonce pa tako ali tako pride takoj za dežjem. Vedno. Mesto diši po pečenem kostanju, gospe v letih pa po sivki, ki odganja molje iz njihovih "penzmatlov". Pogrešam babico. Ne gre mimo tega. Pa ne zaradi penzmantla, niti ker prihaja tisti bedni dan ali Prvi november. Pogrešam jo zato, ker me ta čas spominja nanjo.
To leto ni bilo ravno čarobno. Ni bilo niti preveč lepo. Bilo je več slabega kot dobrega. Ampak ob vsem slabem je tisto dobro pomagalo, da nisem padla še globlje. Zime se niti ne spomnim, kratka pomlad je bila verjetno lepa kot vsako leto, spomnim se samo vdajanja v nekaj, čemur se se hotela razumsko upreti, potem pa je prišlo poletje, ki se je začelo s hojo po eni nogi. Tako sem vsako jutro vstala z levo nogo. Z mislimi sem bila nekje blizu pesimizma. Sploh kar se tiče zaposlitve. Mučila sem se z izpitom, ki mi ni dal niti malo uporabnega znanja. Piflanje.
Večino časa sem preživela pod kozolcem. Sem imela vsaj svež zrak in mir. Čeprav sem se miru prehitro naužila. Ubijala me je rutina in vedno isti pogovori o ljudeh, ki jih ne poznam. Ubijala me je neustvarjalnost, pogrešala sem človeka, ki bi me poslušal ali pa nasmejal do solz. Manjkalo mi je nekaj, čemur mladi ljudje pravi(mo)jo življenje. Fizično sem bila popolnoma preskrbljena, kar me je še dodatno (za čuda) bremenilo, ker sem se čutila dolžno.
Bila pa sem po dooolgem času spet na morju. Dragi me je peljal v kamp, kjer sva se talila cel teden. Vročina nama ni prizanašala, mi je bilo pa vseeno lepo. Sva vsaj imela tistih nekaj najinih dni. Sama. To pogrešam.
Po 6 letih so se mi začele urejati hormonske zadeve. Veselje do stropa. Verjetno je tu zadaj veliko dejavnikov, ki so posledica vsega, kar se mi je zgodilo zadnje pol leta. Ne bom rekla, da sem se umirila, ker se letos še nisem, ne spomnim se niti dneva, ko bi zadihala normalno.
Vsekakor so za serotonin skrbeli Mihi, uspešna modna revija na POK-u, Kali in mami, prijatelji, ter Matejev stolček, ko je padla noč. Letos sem si želela potovati. Vsaj nekam. Najti službo in biti mirna, kar se tiče naju z dragim. Dobro, da leta še ni čisto konec.
Zlomijo pa me vse novice, ki ves čas trobijo o beguncih. Ves čas samo to. Groza. Vest me peče, ker ne pomagam. Ker skrbim za svojo rit in se ne premaknem. Vseeno mi je, kaj stoji za vsem tem. To so ljudje! Prinašajo težave, bolezni...nič dobrega, ampak to so LJUDJE. Zdi se mi, kot da bi se moral svet ustaviti. Da bi se morale ustaviti vse tiste težave, ki si jih ljudje ustvarjamo v glavi. Vse tiste bedarije, želje in skrbi, ki sem jih pisala zgoraj. Ker je stvar z begunci večja. Je kritična in kruta. Tipkam po računalniku, v topli sobi, polna hrane, zaradi katere imam slabo vest. Pa ne zaradi tega, ker sem tukaj, kjer sem in imam vse to, kar imam, ampak zato, ker sem premalokrat hvaležna. Redko se zahvalim za vse, kar imam. Pa tudi če se, se že v naslednjem trenutku pritožujem.
Res je, da vsak nosi svoj križ, ki je njemu najtežji. Najbolj sebičen stavek za vse, ki se radi smilijo sami sebi. Stiskanje zob in dviganje praga tolerance bi bilo včasih veliko bolj humano početje. Ali pa vsaj štetje do deset. Počasi, res počasi.
