J'adore

Oboževati – »imeti zelo pozitiven odnos do česa, čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga, poveličevati, častiti kot božanstvo.« To počnem tako redko. Sploh se ne spomnim na to, da bi nekaj oboževala. Pozabim, da je to nekaj najboljšega v življenju, poleg ljubiti in smejati se (iz srca) Kar zadnje čase zelo pozabljam. Niti ne razmišljam več kaj obožujem. Oboževati ne pojmujem enako kot imeti rad ali da mi je nekaj všeč. To je bližje, da nekaj ljubiš pa vseeno še nismo tam s to besedo. Mi je pa ta beseda všeč. To čustvo mi je všeč. 

Obožujem…lubenico. Hladno, sočno in z malo pešk. V parku na soncu. Z nekom, ki si jo deliš. Vsak pol. Obožujem ples. Hiter, strasten in zanimiv. Brez ponavljajočega vrtenja na eno roko. Z nekom, ki ga čutiš. Blizu. Obožujem čokolado. Temno, nežno in rahlo grenko. Z nekom, ki mi jo je podaril. Obožujem hribe. Tam sem večja, slišim tišino in končno zadiham. Ni skrbi, razen kako priti dol iz tega vrha. Hribi, s tistimi, ki vedo, da je tam najlepše. Obožujem pozornost. Ker postaneš poseben. Ker začneš obstajati. Ti in to kar je v tebi. Ker se ti tvoje napake ne zdijo več slabe. Pozornost nekoga, ki ga cenim. Ne od vsakega. Obožujem objem. Nenajavljen, topel in niti malo grob. Objem ponoči, ko je tvoje telo skoraj čisto samo. Še ti ga zapustiš z mislimi. Potem pa ga nekdo čuva. To res obožujem. Obožujem zajtrk. Z ovsenimi kosmiči. Da diši po cimetu. Dolg zajtrk, brez velikih besed in načrtov. Obožujem (beri:a res???) tek. Jutranji. Dolg in neprisiljen. S katarzo na koncu. Obožujem spremembe. Slabe in dobre. Ker vem, da grem naprej. Obožujem Elvisa in čase, ko so cvetele rožice. Elvisa, ker me edini vpraša (in to s takim glasom!): »are you lonesome tonight?«, takrat ko sem »lonesome« in čase hipijev, ker imajo pravi »žmoht«. S tem mislim na nekatere teorije o miru in ljubezni, ki so jih imeli, na glasbo, ki so jo vrteli in na stil oblačenja v katerem se moje telo odlično počuti. In na koncu…obožujem…večkrat bi morala to početi. 

tendinopatija na sobnem kolesu

Še dobro, da sem se že navadila na plastiko("Crocs") , ki zadnje čase spremlja vsak moj korak. In ga bo še nekaj časa. Ko gredo enkrat stvari navzdol, jih je težko spravit v drugo smer. Definitivno je diagnoza natrganje narastišča Ahilove tetive dovolj tehten razlog, da današnji dan ni bil najbolj optimističen. Ok, koga »farbam«? Saj že nekaj dni oziroma nekaj tednov ni optimizma okoli mene. Ker ga ob vseh teh »veselih« pripetljajih ne poznam. Torej, naš profesor na fakulteti me je hotel navdušiti nad tem, da bom še nekaj časa imobilizirana ali pa vsaj tekaško neaktivna. Ni mu uspelo. Rekel je naj si izberem kak drug šport. Plavaj ali kolesari. Dobro, ne bom pustila, da bi še naprej vlekla obdobje smilitisesamisebi. Šla sem v napad za sobnim kolesom. Sama žalost, če pomislim, da zunaj sije sonček in cvetijo rožice. Jaz pa bom v majhni sobici vrtela kolo.

Zakaj si ljudje navlečemo stroje v svoj dom? Zakaj se obnašamo kot stroji? Posadimo se na nekaj umetnega in se delamo naravne. Pa nismo. Naravno je hoditi bos. Naravno je teči po travi, gozdu…in ob tem čutiti. Na stroju čutiš umetne stvari. Čutiš odštevanje časa, štetje kalorij, število obratov na minuto… Pa vseeno ni vse tako črno. Ko te doleti bolezen ali poškodba si pripravljen na vse, da poškodba oziroma bolezen izgine. In če v glavi spremeniš pogled na nekaj črnega in narediš to stvar zabavno…potem bom znala uživati tudi na sobnem kolesu v majhni sobici. Ko bom zdrava, pa hop v naravo. 

URGENCA

Včeraj sem dan preživela na urgenci. V bistvu je šlo za 3,5h popoldneva čakanja in razmišljanja o tem kako lepo je biti zdrav. Priznam, da se redko kdaj tega tudi zavedam. Potem pa pride poškodba, bolezen in takrat se spomnim, da sem bila dan nazaj še v popolnem paketu. Sedela sem na klopci v čakalnici, kjer se je gnetlo ljudi, ki se jim je že na daleč videlo, da nekaj ni čisto v redu z njimi. Veliko jih je bilo tudi starih. Zraven pa spremljevalci, ki so bili verjetno njihovi otroci. Pomislila sem: »še dobro, da imajo njih«. Biti star in po vrhu tega še bolan in nepokreten je lahko le »božja kazen«, da si ob vsem tem še sam... Če ni to hudo?! Potem sem gledala tetico, ki je kašljala, roke, ki so ji gledale izpod rjuhe, so bile ovenele, žile so se ji videle na nekaj metrov proč. Las je imela samo še za vzorec, na čelu pa veliko oteklino iz katere se je nekaj cedilo. Poleg nje je stal mlad fant in jo držal za roko. Ves čas jo je pokrival. 

Kot vsi si tudi jaz želim umreti čim bolj mirno in spokojno. Brez zavedanja, da imam v sebi nekaj, kar razžira moje telo. 

Na moje veliko začudenje sem bila včeraj kar potrpežljiva, ko je bilo potrebno sedeti toliko časa, čeprav sem vedela že na začetku, da me ne bodo pozdravili. Moja noga se ne da. Vztraja, da bo bolela in me še naprej sprehajala v »kroksih«. Na urgenco greš, če se sprijazniš, da si številka, ki jo bodo samo malo ovohali in porabili zate en A4 list za izvid. To je vse. Od tistega ovohavanja nimaš nič, o diagnozi ni duha ne sluha, so samo predvidevanja, absolutno pa je vsako stvar potrebno zdraviti z Lekadolom. Če ne pomaga, vzemite dva. Hvala, ker ste prišli in nam kradli čas. Saj vem, moja zadeva še zdaleč ni za na urgenco. Samo ubogala sem nasvet, nekoga, ki se spozna na protokol v zdravstvu. Kasneje mi je bilo žal, da sem se izmislila, da sem se poškodovala zjutraj in ne 14 dni nazaj. Laž ima kratke noge in definitivno je to držalo za včeraj, ko sem vrgla stran celo popoldne, z nogo pa je danes zjutraj samo še slabše. Rada bi bila vsaj malo aktivna, pa se je vame naselil duh lenobe in bolezni. Zdaj delam sama s sabo kot s punčko iz porcelana. Zakrnele mi bodo vse mišice, ki so bile vedno navajene življenja. Vem, pa da bo prišel dan, ko bo vse v redu in bom spet veselo skakljala naokoli in ne bom bila tako črnogleda glede vsega. Zdaj pa sem. To stanje očitno izkoriščam, da polnim svoje blogovske strani. Vse je za nekaj dobro. Tudi popoldne na urgenci. Se vsaj začneš zavedati, da svet ni pravljica in da se bo treba slej kot s tem sprijazniti in začeti ceniti svoje življenje. Predvsem pa ceniti to, da imaš ob sebi nekoga, ki te drži za roko, ko počasi toneš v črno zemljico.

Včasih moraš od doma

Prišel je čas, ko sem se morala odločiti kaj bom postala v življenju oz s čim se bom ukvarjala. S čim bom služila kruh. Pojma nisem imela in srednja šola mi ni dala navdiha, da bi začutila kaj in kdo sem, sploh pa kaj hočem postati. Okoliščine so nanesle, da sem pristala v Mariboru. Vpisala sem smer oblikovanje in tekstilni materiali in dobila sobo v dijaškem domu. Čez en mesec sem se že selila v študentski dom. Končno. Za to besedo mi je bilo kmalu žal, ko sem ugotovila, da bom bivala v »simbiozi« z dekletom, ki mi je vso lastnino »odišavila« s cigaretnim dimom, ki je smrčala in celo noč poslušala mp3, koš za biološke odpadke pa je imela kar zraven postelje. Takrat sem spoznala poškodbo zunanje ušesne votline, ko so me ožulili zamaški za ušesa. S to cimro iz krajev »mat' kurja« si hvala bogu nisva bili namenjeni in sem kmalu odromala na drugi konec Maribora. Na lepši konec. Tam kjer je park spomladi vabil zležavat na travo, tam kjer sem se lahko pognala v hrib na Piramido in opazovala cel Maribor. S cimrami kasneje nisem imela težav. Sicer sem se potem še selila, ampak samo preko ceste.

Maribor je nežen do ljudi. Lahko je za pop**** dolgčas, ker se v primerjavi z Ljubljano bolj malo dogaja, če se ga ne nažreš na privat študentskih žurih. Ta dolgčas pa lahko uživaš na tisoč načinov. To mesto te ne preganja in mogoče ni za tiste, ki bi bili radi ves čas pod stresom in hiteli. Takrat sem hitela samo jaz. Hitela sem po poteh, ki so me zvabile, da jih pretečem. Nekaj krogov okoli treh ribnikov,  pa po 455 stopnicah na Kalvarijo in ob Dravi do otoka. Ko pomislim na vse te poti se mi stoži po tistih časih. Pa niso bile samo tekaške poti. Enostavno, bilo mi je lepo. Spomnim se, ko sem se odločila, da bom za vedno zapustila to majhno mestece, ki me je prenašalo 3 leta. Oddahnila sem si in želela sem si stran. Ker sem človek, ki ljubi spremembe in jih kot drogo potrebuje, da čuti, živi in je srečen, sem potrebovala tudi to, da grem. Da naredim novo poglavje v svojem življenju. Da zlezem iz toplih rok Maribora, da vidim kaj zamujam. Danes pa ugotavljam, da nisem zamujala nič. Da mi je bilo več kot lepo pa tega nisem znala ceniti. Včasih moraš od doma, da vidiš, da je doma najlepše. In tako je. Zdaj sem v Ljubljani. Bela Ljubljana. Lepa je. Ampak mučna. Ne počutim se domače. Kot da sem nase zvlekla utesnjene hlače in čakam, da bo počil gumb. Pa se oziram okoli sebe in sprašujem svoj kompleksen bit, kaj mi manjka. Sem na toplem, stanovanje poceni, urejeno, blizu faksa, cimra prijetna in nemoteča. Faks je zanimiv. Sem to napisala samo zato, da ne bom izdala sama sebe, da sem izbrala nekaj, kar me ne veseli, pa sem mislila, da me. Mogoče pa sem si samo želela, da bi me zanimalo. Seveda ni isto, ko se zjutraj zbudiš in bereš članke o poškodbah pri športu, zbiraš informacije kako jih zdravit, želiš vedeti kaj dati v usta, da boš bil še boljši, itd. počutim se, kot da bi ubila svoj hobi. Kot da sem mu vzela tisto nedolžnost, ki me je privlačila in zanimala. Ni bilo »moram«, bilo je »hočem«, zdaj pa je samo še »moram«. Moram narediti faks...moram biti športnica. In višja sila mene se je uprla. Podrl se mi je cel sistem. Tako fizično kot psihično. Ni več veselja do tega kar počnem. Zjutraj bi raje spala dlje, kot pa se veselila dneva. včasih pa je bilo ravno obratno. Lahko je reči, da ne vem kaj bi rada. Saj ne vem. Vem pa kaj čutim in ob tem me postane strah. Celo razočaranje čutim. Pa ne same nad sabo, ampak razočaranje drugih. Na prvem mestu je mami. Ona me financira in moje izmišljevanje ni ravno poceni. Potem pa je še majhen kupček tistih, ki so morda verjeli vame in me spodbujali.

In kaj naj zdaj? Odneham? Vztrajam? Odnehajo strahopetci, vztrajajo pa tisti, ki si ne upajo tvegati…in kaj naj zdaj, res?

Mariborski park v belem

10 things I hate about...life

Začela sem se ubadati s stvarmi in opravili, ki jih sovražim. Vem, pozitivnost ni moja odlika. Se pa zgodi. Torej, v ospredju je zadnje čase toliko stvari, ki bi jih z veseljem eliminirala iz svojega življenja, pa so na žalost nekatere izmed mojih TOP 10, nujno zlo. No. 1. – vse obveznosti, kjer je potrebno dobiti žig in podpis neke urade osebe (banka, pošta, upravna enota), skratka vse dejavnosti, ki so povezane z državnimi dolžnostmi in pravicami. No.2. – hormonsko (ne) ravnovesje, ker ga je tako zaj**** kontrolirat (moški tega ne razumejo). No.3. – poškodbe, ki jih fašem pri teku. No.4. – obisk zdravnice, ki ne spremeni ničesar. No.5. – pomivanje posode. No.6. – Februar. No.7. – »moreš jesti meso!« No.8. – smrčanje. No.9. – rutina. No.10. – »pohiti, hitro, daj že…« 

Ja, pa kaj!

Pa kaj, če je težko z mano? Pa kaj, če nisem odgovorna, pridna, zanesljiva, sposobna… Nisem in nihče me nima pravice učiti teh stvari. Postalo mi je všeč, da sem raztresena. Zakaj pa ne bi bila? ? ?

Saj vem, da se moraš v življenju postaviti na svoje noge, da si v resnici čisto sam na svetu in da se na nikogar ne smeš zanašati. Samo težje postane, če se ne moreš zanesti nase in si kot mesečnik na vseh področjih, ki so pomembna za preživetje. Seveda, razvajena sem. Točno taka. To pomeni, da sem za v smeti? Da sem zato manj cenjena in sem slab človek?! Normalno, da sem bila vedno na prvem mestu, če pa ni bilo nikogar v družini, ki bi me zamenjal in potisnil na drugo. Mati so bili strogi, po drugi strani pa sem znala dobiti to kar sem hotela. Čeprav mogoče na težji način. Odločila sem se, da se bom sprejela razvajeno. Kljub tej oznaki, ki sem jo dobila, pa se čudim, da se tako tudi ne počutim. Opazim že kakšno stvar, kot je na primer, da se ne oziram preveč na druge, ko je v hladilniku kaj zelo dobrega za moj želodček. Zmažem do konca, pa če bo dobil kdo še kaj ali ne. Takrat v resnici ne razmišljam o tem, da bom pojedla vse, ampak da mi je stvar pač dobra in ko jo bo zmanjkalo…me bo mogoče zapekla vest. Pa ne zato, ker nisem pustila še kaj za druge, ampak ker sem se spet prenajedla in me vse boli. Sebičnost. Absolutna. Dajte no, kdo pa ni sebičen!? Če bi imela ogromno denarja in bi ga dajala v dobrodelne namene...še vedno bi bila sebična. To je moje edino življenje in zahtevam od sebe, da si ga naredim najboljšega. V podzavesti imamo vsi to v sebi. Nekateri to priznamo, nekateri hinavijo, spet drugi pa so poslani na ta svet, da se razdajajo za druge. Jaz tega poslanstva še ne čutim. Dokler ne bom imela otrok, ki bodo del mene (aha, spet sebičnost), bom verjetno skrbela samo za svojo rit. Je pa sebičnost/razvajenost tudi stvar navade. Še živali lahko razvadiš, kaj da ne bi ljudi. In ob opazki »razvajena« bi se morala počutiti krivo, krivda pa ni tako zelo moja last. Če pogledamo globlje, psihološko…otrok posnema, sprejema informacije, se uči…in tudi moja osebnost je bila nekoč otrok. Danes pa bi jo z vsemi zapovedmi, negativnimi oznakami kako sem taka in ne drugačna, radi spremenili in ji vzeli tega otroka. Labilna in naivna kot sem, bi to še dopustila. Pa me kljub začudenju nekaterih, da imam še nekaj svoje pameti v glavi, to ne bo spremenilo.

čokolada, ti in jaz - zategnjena

Zase lahko rečem, da sem zategnjena, če se potrudim. Mora biti res pravo okolje, pravi ljudje in želodec poln, da sem OK. Pomembno mi je kdo je ob meni in kako se do mene obnaša. Hitro ugotovim, kaj mi pri človeku ne paše in postanem…sitna…tiha…odtujena. Poleg tega mi ni vseeno, če sedim v prostoru, kjer smrdi po ocvrti hrani in cigaretah. To me dela živčno, ker imam občutek, da mi vse to roma skozi pore v telo. Počutim se umazano. Včasih, ko še ni bilo kadilskega zakona in smo ob vikendih žurali v zakajenih gostilnah, mi je bilo vseeno. Pa sem se spremenila. Prav tako sem se spremenila glede na to kaj vtaknem v svoj gobček. Če se držim športa in njemu primerne prehrane, potem lahko rečem, da jem kar zdravo. Premalo mesa. Ljubim čokolado ali pa vsaj njen učinek in vonj. In skozi vse ostajam zategnjena. 

 

Ponoči me drži tesno ob sebi. Včasih me proti jutru že močno boli vrat, ker je moja glava celo noč počivala na njegovi ne preveč ergonomski roki. Smrči. Sposobnost, ki jo pri ljudeh zares sovražim. Zaradi njega pa so mi k srcu prirasli zamaški za ušesa. Zdaj težko zaspim brez položaja, ki ga imenujeva »stolček«. Verjamem, da smo ljudje narejeni tako, da se fizično prilegamo drug drugemu. Kot Lego kocke. On je moja Lego kocka. Po navadi se zbudi z nasmeškom, jaz pa z mislijo na zajtrk. Priznam, da sem zjutraj še bolj zategnjena. Dokler se ne najem. Potem pa je svet drugačnih barv. Bolj pisan in vesel. Pred tem pa se težko kaj pametnega pogovarjam in smejim. 

Občudujem ga, da je tak.

To kar čutim do njega, je podobno tistemu kar čutim do čokolade. Vonj in učinek…fino je.

Vprašal me je kaj je to ljubezen… to je nekaj, kar v tistem trenutku nisem čutila, ker me je sploh vprašal kaj takega. S tabo sem zaradi tega, ti pa ne veš kaj je to??? Kako naj mu razložim nekaj, kar se ne da. Ni besed, ni formul ali enačb…enostavno je to tisto, zaradi česar sem v tistem trenutku ležala z njem v postelji, čeprav bi ga najraje napodila ven na mraz, ven iz svojega življenja… pa ga nisem. Ker ni kriv, da ne ve nekaterih stvari. Ker je razlogov nešteto in za naprej si jih želim ravno toliko. Ker ga nočem pogrešat.

Potem pa je še vedno ob meni. Tudi čokolada je včasih grenka, poteši pa…osreči.

Ja, ob meni je, kljub temu ali pa mogoče celo zato, ker sem zategnjena.

LIVING IN BLACK

Nov dan, nove poti…nov dan, brez novih poti…ker jih ne bom zmogla. Jutro je. Komaj čakam večer. Tako optimistično zrem v svet, če se izrazim dovolj sarkastično. Ko zboliš je hudo. Vse zgubi smisel in ni ti več mar za stvari, ki so ti včasih pomenile največ. Bila so jutra, ko sem komaj čakala, da vstanem. Že ob šestih so me noge prosile naj obujem tekaške superge in grem. 

Nobena odvisnost ni zdrava. Zasvojenost s cigareti, alkoholom, drogo, hrano, celo s človekom…in nenazadnje s športom. Vse to te uniči, če z naštetim ne znaš ravnati prav. Zagotovo zboliš fizično, a na žalost je huje, ko zboliš še psihično. 

Začelo se je nedolžno, potem pa se je izkazalo, da temu ni tako. Ko sem začela teči, sem počela zraven tega še marsikaj narobe, tako da je moje neznanje o načinu življenja s tekom zašlo v napačno smer. Pa se je k sreči uredilo. Potem pa vidiš, da brez tega ne moreš. Začneš odkrivati še druge razsežnosti, ki ti jih daje gibanje. Saj se ti zdi fino, ko izgledaš »fit«, ampak kmalu na to pozabiš. Prioriteta ti postanejo drugi cilji kot je povečanje dolžine, težji treningi, adrenalin po celem telesu, hitrost… k temu pa spada še ena zelo pomembna prioriteta – zdravje. Ves čas se boriš z njem. Ne samo kot tekač, čeprav se vsak športnik še posebno rad igra z zdravjem. Pri teku je ogromno poškodb in na maratonih se lahko kmalu počutiš kot v rehabilitacijskem centru, ko vsi govorijo kaj jih boli, koliko časa so se zdravili in kako. Pa vseeno rinemo v to. Boli, peče, žge…vse to čutiš, ko si naredil s svojim telesom več kot je sposobno. Glava nima meje, telo pa. Moje telo me zadnje čase ne posluša preveč. Sploh me ne. Pozdravim eno poškodbo, že odkrijem novo. Kot da bi mi nekaj hotelo povedati, da se moram umiriti. Ne poslušam. Pravijo: »zdrav duh v zdravem telesu«. Prav imajo. Zaradi poškodbe, ki me sredi mrzlega februarja drži na toplem, je še duh zbolel. 

Nisem si mislila, da te napade kaj takega, ko prenehaš s tekom. Da si lahko postaviš tisoč diagnoz, ki so povezane z duševnimi motnjami. No, slaba volja verjetno ni bolezen, ko pa jokaš nekaj dni zapored brez razloga, ko se skregaš z vsakim, ki reče napačno besedno in razmišljaš le o tem, kako tvoje življenje več nima smisla, itd. takrat veš, da nekaj ni prav. Edina tolažba je hrana, ki je tiho in gre lepo zabavat tvoj želodček. Ko ugotoviš, da si s tem delaš medvedjo uslugo, je že prepozno. Jezna na sebe in na nogo, ki je zatajila, sedim sredi sobe in tulim. Karikirano – na eni rami mi sedi nekdo, ki mi pravi, da naj se neham smiliti sama sebi, da je na svetu ogromno ljudi, ki jim gre še slabše, na drugi rami pa nekdo, ki z mano tuli, obupuje in mi govori, da je z mano konec. Ja, tako se je začela moja depresija. Baje pomaga, da se pogovarjaš s prijatelji, z ljudmi…meni pa ni do tega. Kot da se bom z odnosi ukvarjala, ko bom spet na nogah. Do zdaj pa je bolje, da pustim ostale pri miru, ker me tako ali tako ne bi nihče razumel. Koliko ljudi pa je tako razočaranih, da ne morejo teči? Okoli mene bore malo. Torej se smilim sama sebi, nikogar ne spustim blizu in noga se noče pozdraviti. Kriva pa sem si sama. In ta moja trma me ne bo pripeljala nikamor. Obnašam se kot da ne bi nikoli imela izkušenj s tekom, kot da ne bi nikoli prebrala tisoč člankov o teku in tekaških poškodbah. Dobro vem, da je med najbolj pomembnimi stvarmi pravilna obutev, jaz pa grem in zmažem 15 kilometrov v »snežkah« oz wanna be »gojzerjih«. Seveda, če pa je bil sneg. Kaj mi je bilo tega treba ne vem. 

Med tekom naj bi se sproščal hormon sreče. In posledično, ker že nekaj časa ne tečem, tega hormona v mojem življenu ni nikjer. No, razen v čokoladi, ki očitno ne deluje. Naj omenim, da se lotevam alternative, ampak preko teka je ni. Zavedam se, da je meni podobnih in še več tistih, ki so gibalno omejeni na svetu veliko. Če pa se zapreš, jezen na ves svet, ker si imobiliziran, pa se počutiš samega.

»If we're all alone, then we are all together in that too.« nekje iz p.s.I love you