Pisarna

Pisarna. Stroji. Čudne stene, na njih majhno ogledalo, v njem pa slika mojega obraza okrašenega s podovčnjaki, ki so rezultat pomanjkanja spanja v zadnjih dneh. Na stenah so še police na katerih je skrbno postavljena totalno neokusna "dekorativna" krama h kateri spadajo umetni tulipani v kristalni vazi in plišasti medvedki, ki vsebujejo dobro mero pršic. V kotu je "wunder-baum" dišavna smrekica, po kateri bi mi bilo pred desetimi leti, ko je še oddajla svoj vonj, zagotovo slabo. Sedim za mizo in tipkam.Pohištvo iz socialističnih časov me spominja na film "Sladke sanje" in me celo pomirja s svojim retro pridihom, ki ga kmalu pokvarijo vse kartonaste škatle, polne papirjev.

Papirji. Računi. Dopisi. Odpisi. Raje bi žigosala samo sebe, ker mi je tako dolgčas, kot pa vso to dokumentacijo. V resnici pa mi sploh ni tako hudo. Kljub moji zmedi, ki ustvarja še večji kaos v tej pisarni, imam občutek napredovanja. Danes, tretji dan mojega administrativnega ustvarjanja, sem skuhala kavo brez da bi polila celotno kuhalno ploščo. Ob tem si lahko privoščim vsaj malo ponosa. Ne bom pa zaradi tega cel dan hodila z dvignjeno glavo in z nasmeškom na obrazu. Ne bom, ker se je šef odločil, da bo namesto hrane, za malico raje zaužil nekaj mojih živcev. Gospod pričakuje, da vem za najmanjši listek, celo za tistega na dnu koša im da poznam gospo Natašo že od rojstva. Saj ni napačen človek...za vse tiste, ki nimajo opravka z njim. Ena boljših lastnosti moje kratkodobne službe je razgled skozi okno. Če odmislim polivinilaste zavese in odre, na katerih stojijo delavci, ki se trudijo z renovacijo fasade in uporabim domišljijo, je razgled zelo lep.

Ta odstavek pišem peti dan, moj zadnji dan v pisarni. Pišem ga kot ekspert v kuhanju kave. Obvladam. Turška kava je postala moja specialiteta. Čeprav je pa res, da še ni dobila niti ene pohvale. Prvi dan je dobila kritiko, da je grenka, kar je normalno, če je nisem sladkala. Naslednje dni sem potem začela skrbeti za dvig sladkorja v krvi gospoda šefa in njegovih "muckov" kot jim sam pravi. 

Vedno, ko mi dnevi postajajo enaki, ko vse postane rutina, me mine. Kakšen človek moraš biti, da se navadiš na neudoben stol, na osemurni maraton počivanja svoje zadnje plati? Ko si lačen, se verjetno navadiš na karkoli in v današnji časih je kar veliko ljudi lačnih. S tem mislim na problem z denarjem in nezaposlenostjo ljudi. Ampak zunaj sije sonce, dan je lep in slabe misli so pravkar postale odvečne. Čas je za malico.

moj svet

Saj sem vedno v svojem svetu, kjer je vse po moje, mi nihče nič noče, kjer lahko tečem kjerkoli, kadarkoli, lahko jem karkoli in kjerkoli in ne pomijem posode, počnem vse živo, čeprav včasih zgleda bolj mrtvo, lahko ustvarjam brez kritik in je totalno vseeno kaj si mislijo drugi. Potem pa je tu realnost, kjer ni nič po moje in če slučajno je, potem izpade kot da MORE BITI VSE PO MOJE, kjer bi nekateri radi, da sem dobra, sposobna, prijazna, nasmejana, vedno dobre volje, zanimiva in skrbna, predvsem, ko gre za pomivanje posode. In tako je to na svetu. Včasih mi je zaradi realnosti res žal, da nisem drugačna. Da si ne želim enakih stvari kot drugi, da ne počnem enakih stvari kot drugi. Kljub temu bi bila posebna. Ker poseben je vsak. To pač dobiš ob rojstvu. Še prej. Ni ga takega junaka kot si ti sam. Le da, so na svetu še večji junaki, ki jih zanima vse, uspejo v vsem in znajo voziti po poti življenja. Ampak jaz sem ponavadi rada manjši junak. Potem ni velikih pričakovanj, ni stresa in razočaranj. Zaenkrat. 
Verjetno je v svetu velikih, tistih, ki že imajo službo, to drugače. Nisi ravno najboljši, ostali to vedo, ampak vseeno zahtevajo od tebe, da si najboljši. Res smo čudna rasa, mi ljudje. Maltretiramo se. Še tisti, ki naj bi se imeli radi, se izživljajo eden nad drugim. Strašno depresivne teme znam vžgat, kajne? Zato ker sem v svojem svetu, kjer mi je to dovoljeno. Ob meni ni nikogar, ki bi narekoval kaj naj pišem in kako naj se ob tem počutim. Trenutno sem izjemno dobre volje, ampak vedno v sebi hranim koščke pesmizma ali pa realizma, ki me navdihujejo za pisanje. Zato sem včasih vesela, da sem žalostna (pač dvoumno). Ali pa jezna. Ker je to posebno gorivo za nekoga, ki ustvarja. Drugače pa je, ko sem razočarana. Takrat otrpnem. Ne znam naprej in v glavi imam preveč vprašanj zakaj. In ker nimam odgovorov, zakaj hudiča se to dogaja ravno meni, se nekje bogu za hrbtom smilim sama sebi, dokler me ne reši klic nekoga, ki mi vedno stoji ob strani. Razočaranje je najhujše čustvo, ker umaže preteklost, ti vzame sedanjost in deformira zaupanje v prihodnosti. Jeza pa mine. Žalost gre stran z jokom in veliko čokolade, razočaranje pa... in to nam življenje ponuja vedno, ko si najmanj želimo. Zato je dobro biti manjši junak, ker je razočaranje manjše. Manj boli, če ne pričakuješ ničesar preveč. In če drugi ne pričakujejo preveč od tebe. Tako si lahko vseeno dober, ker jih nočeš razočarati. Obvaruješ jih pred tem najhujšim čustvom, torej si vseeno junak, kaj junak...heroj. :)