samozavest serijsko

Dnevi, polni čustev. Izdaja me strah, da ne zmorem to, kar bi rada. Če sploh bi rada. In ta strah mi daje dvome. Včasih opaziš nekoga, ki že na daleč deluje samozavestno. In ne poln sebe. Na vseh najbolj opaznih delih mu utripa znak, da mu gre dobro, da je miren, da obvlada stvar, tisto stvar, ki jo živimo – življenje. Uh, priznam, da se takrat naseli v meni rahlo zavidanje, hkrati pa si želim požreti ponos in ga ustaviti... Vprašala bi ga – »Kako?!« Pustimo zdaj tiste, ki nosijo maske, ki so v resnici reveži in nimajo kaj dosti v svoji notranjosti, navzven pa dajejo občutek, da so daleč nad tabo... Saj ga prepoznaš. Maska je umetna, naravno pa se vidi, če pogledaš malo bolje. Nekako me pomiri dejstvo, da je človek, ki ve kaj hoče, le človek, tako kot jaz. To pomeni, da imam možnost imeti to – vedeti kdo sem, kaj sem in za čim se ženem. Rada bi imela občudovanje same sebe... Upala bi si. Brez dvoma, da nekaj ne zmorem bi začela stvar in jo tudi dokončala. Vedela bi, da lahko.

In česa se zavedam? Da sem mlada, da imam še celo življenje pred sabo, da sem sposobna za nekatere stvari, da nisem slab človek in da mi gre v življenju celo zelo dobro. Ne, vseh teh stvari se zaveda moja glava samo trenutno, zdaj, med pisanjem... vsega tega pa ne čutim, takrat ko me je strah. Ko se je treba odločiti kako v življenju naprej. Kljub temu vseeno lezem.

Čez nekaj dni imam preizkus športnih sposobnosti na fakulteti za šport. In takrat bom zahtevala od svojega telesa največ. Če bom lahko. Prepričana pa nisem. Daleč od tega prepričanja sem. Kot da čutim, da bo šlo nekaj narobe. O, pesimist. Tako se pa res daleč pride. V glavi se mi vrtijo najhujši scenariji, kako padem na štartu za šprint, kako mi med cooperjevim tekom postane slabo, kako mi gre voda v nos med plavanjem na 100 m in kako podrem »švedske skrinje« na poligonu nazaj. Za treuntek postanem tako jezna sama nase, ker nisem vložila dovolj truda v treninge, ker sem sodelovala le s svojo površnostjo in čakala do zadnjega, da me začne razžirati dvom ali bom zmogla. Ne potolažijo me tisti redki dnevi počitka, ker bi jih mogoče moralo biti več, ampak se me ni dalo ustaviti in ne potolažijo me vsi tisti, ki rečejo, da se niso skoraj nič pripravljali, pa so naredili. Jaz se morem pripravljati več! Nimam v krvi konjske moči, čiste naravne danosti motorike in kot otrok je nisem razvijala kot vsi otroci, ki so hodili na pet popoldanskih aktivnosti in trenirali vsaj en šport. Ne, nikjer ni moje športne zgodovine, ki bi mi dala vsaj malo upanja, da spadam tja. Ampak nekaj me vleče. Tako kot vsak dan, ko obujem superge, ko začnem teptati pot s hitrejšimi koraki in se navdušujem nad ovirami, ki jih podiram s tisto lahkotnostjo o kateri se mi včasih še sanjalo ni. Pa kaj, vsak zna teči, vsak lahko obrne pedalo in se malo zapelje po cesti. Naj bi zato vpisal fakulteto za šport? Saj vem, ni bistvo v tem. Gre se za moje zanimanje, za to, kar naj bi ponujalo to izobraževanje. Gre se za to, da bi rada živela od tistega, kar rada počnem vsak dan. Kot da potrebujem to, da bom bila srečna. Da si srečen, pa je vedno potrebno veliko znoja, solz in težkih dni kot so zdaj te moji.

Pa ščepec ljubezni :)

I Just Don't Know What To DO....With Everything

Minilo je že kar nekaj časa odkar sem obajvila svoj zadnji blog. Ne bom rekla, da nisem imela časa in nakladala o tem kako pestro življenje me je odvrnilo od pisanja svojih misli tja, kamor lahko pogleda vsak in si misli svoje. To je najtežje. Ker pišeš ravno to kar tiščiš v sebi in hkrati veš, da te nekdo drug ocenjuje. Pa vseeno tvegaš. Če si seveda upaš. Če si dovolj močen, da se lahko kljub temu do konca sprostiš in poveš vse kar ti pade na pamet. Včasih pišem kar tako, nimam določene teme v naprej. Čutim pa, da moram pisati in dati iz sebe tisto, kar se mi odvija kot monolog v glavi. Včasih pa to postane dialog, ko skušam utišati tiste misli, ki me razžirajo, potisnejo tja, kjer sem majhna, šibka in nemočna.

Danes je popoln dan. Vsaj kar se vremena tiče. In danes je totalno nepopoln dan. Vsaj kar se mene tiče. Zato pa tipkam. Ponavadi bi na tak dan zalivala cesto s svojim znojem, obračala pedala kolesa nekam v hrib in nestrpno čakala razgled na cilju. Danes pa ne. In moj športni duh je utihnil. Saj vem, da ne more biti vedno tako kot je ponavadi. Prav je tako. In normalno je, da nisi popoln na popoln dan. Pa me to vseeno jezi. Počutim se paralizirano na malem balkonu. In vse to me je pripeljalo na pisanje bloga.

Ena stran mene je trenutno nemirna. Podivjana je in šla bi ven. Živet. Druga pa...ne ve kaj bi. Te ne maram. In mislim, da je marsikdo v moji okolici tudi ne. Kdo pa obožuje človeško neodločenost? Na take ljudi se ne moreš zanesti, nikoli ne veš, kdaj si bodo premislili, kaj imajo v resnici radi in kaj bodo počeli v življenju. Nimajo začrtane poti in večkrat tavajo po svetu. Nesigurnost teh ljudi ostale straši. Ne morejo biti pripravljeni, ne morejo načrtovati in nepredvidljivost jih dela živčne. Priznam, tudi jaz ne maram, ko nekdo ne ve kaj bi rad, sploh če je v igri moj čas in moji načrti. Ampak tašna sem tudi sama. Res ne vem, kaj bi rada. V rekordnem času, pa lahko naštejem vse stvari, ki jih ne bi rada. Pa sem si jih mogoče nekoč želela. Je to neodgovorno? Mogoče, ko se gre za osebe, npr. ko si v zvezi. Najprej si nekoga želiš, da bi zanj ubijal, potem pa te mine. Čustvena nestabilnost, bi temu rekli, kajne? No, pri meni se trenutno ne gre za to. Gre se za službo. Stvar je taka, da sem se naveličala krožnikov in dela, pa sem šla poiskusit drugam. V Casino. Baje je služba super, dela ni veliko, postavka je večja, dela pa se sicer ponoči, ampak se navadiš. Vse to je BAJE. In na to je vedno treba biti najbolj pozoren. Ta »baje« je kot drobni tisk na reklami, na kateri na veliko piše -70% popusta, na drobno pa »samo na določene izdelke«. Ja na vse tiste, ki jih nihče ni hotel in je imel zato tudi razlog! No, pa začnem z delom. Nekoliko temačen ambient, kljub razsvetljavi igralnih aparatov. Saj nisem pričakovala cirkusa in vem, da v majhnem kraju ni Las Vegasa. V kotu je moje delovno mesto. Še bolj temačno. Šank in za šankom majhna sobica, ki spominja na kurnik. No in čisto nič drugače kot navadna kokoška sem se tudi počutila po nekaj delovnih dnevih, ko sem cca. 10 ur menjala pozicije in sedečega v pol sedeč položaj, mogoče sem vstala vsake toliko, da sem postregla tiste tri redne goste, ki so mi šele dali misliti o človeški pameti, zasvojenosti in nizkotnosti. In vse to me je delalo žalostno, zdolgočaseno in utrujeno. Nočna služba ni naravna. Vsaj zame. In če se dela je veliko lažje. Zagotovo je večji procent tistih, ki si mislijo, da sem neumna in (kar je tudi res) ne znam uživat v brezdelju. Nekdo bi ubijal za to, da bi lahko 10 ur visel na računalniku, se trikrat vstal in odprl skromno količino piva in mogoče bi bilo že težko spenit mleko za dolgo kavo. Sploh nisem deloholik, tudi jaz obvladam lenobo, ampak za take stvari moraš biti močen. Pa še delovni čas naj bi bil super. Ob petih popoldne začneš, končaš ob treh ponoči. Cel dan imaš za izskoristit. Ja, z lahkoto ga izkoristiš ves tečen in brez volje, ko veš, da na koncu spet pristaneš v svetu, ki ga obsojaš. Vsaka šola nekaj stane in ta me je trenutno stala nekaj lepih dni, normalne regenarecije po športu in slabe energije, ki sem jo dovajala tudi tistim, ki jih imam rada. V zameno za denar. Denar. Denar. Denar. Sveta vladar. Če bi vedel, kaj počne z ljudmi, bi odstopil s prestola.