V sobi so bile police

Prišel je občutek, ko te ne vleče več domov. Pa vseeno ga pogrešam. Dom.Pogrešam tiste kotičke, kjer se naužijem miru in se odmaknem od te realnosti, ki me vsake toliko zmede. Pogrešam mamino kosilo. Ravno prav slano, ravno prav kislo ali sladko. Pogrešam tudi njo. Včasih pozabim kako je, ko te nekdo opozarja na vsak gib in zdi se mi, da občasno nujno rabim tudi to. Pogrešam jutra v svoji postelji. Ni enako kot tu. Nisem za razkošne veličine postelj, ampak ta študentska ni preveč udobna in vsake toliko moram močno brcniti v zgornji rob, da se ne razpade. S tem ne mislim, da spim na polomljeni postelji, ni pa čisto nova. Se navadiš. Doma bolje spim. Manj sem napeta in ne sanjam toliko. Tu več sanjam, kar naj bi pomenilo, da moje psihično stanje ni 100% stabilno. Sicer pa tudi doma ni pribito na tla. Najbolj mi gre na živce to, da sem doma totalni lenuh, ki se mu ne da pomiti posode za sabo, da večino časa preživim v bližini hladilnika in ko komaj razpakiram, že pakiram nazaj. Vikendi so kratki in zamajejo rutino, v kateri lahko shajaš z disciplino. Saj je lepo iti domov, ampak včasih bi mi bilo res bolje, da bi nekje ostala, da ne bi ves čas pakirala in se prilagajala na okolje.
Ni mi vseeno kje sem. Ni mi vseeno v kakšnem sem. Rada imam svoj red in doma le tega ni. Tam je red moje mame, ki mi je postal že tuj. Tudi soba mi je postala hladna, čeprav je oblečena v tople barve in jo marsikdo pohvali, ko pride na obisk. Velik del mene je še vedno v tisti sobi. Razmišljam, kako je čudno, a življenjsko, da je človek tako odvisen od notranjega okolja. Ko prerasteš svojo otroško sobo, si želiš nekaj bolj resnega. Pospraviš igrače in sestaviš pisalno mizo. Kasneje ti ostane samo postelja in garderobne omare. Samo še spiš v svoji sobi. Težko si predstavljam, da bo moja soba nekoč spalnica. Tako neosebno. Vedno sem nekaj počela v njej. V malem je v njej »fitnes«, šivalnica, spalnica, pisarna, galerija, delavnica, »danceflor« in še kaj bi se našlo.  Celo življenje jo spreminjam, dekoriram, pleskam stene, premikam pohištvo, polnim in praznim okvirje za fotografije, itd. Ta soba je imela že nešteto obrazov. Omare so bile že na vseh koncih samo na stropu še ne. Postelja je bila postavljena proti jugu, severu, vzhodu in zahodu…v vse smeri neba, pa še vedno ne vem, v katero smer naj jo obrnem, da bo lepotni spanec imel kakšen rezultat. Imela sem tudi obdobje viola barve. Vse je bilo viola – povštri, odeja, posteljnina, vazice, okvirji slik, itd. Kupila sem celo neko fasadno barvo izredno vijolične barve, si namazala roke in moji odtisi so bili povsod. Nauk: fasadna barva ni za pohištvo, ni za notranje stene, niti za na roke!! Potem je prišla barva sonca. Vse je postajalo rumeno. Takrat sem dobila tudi novo pohištvo, ki sedaj potuje minimalno 6x letno po sobi. Zanimivo je, da se prestavljanja vedno lotim takrat, ko se mi zgodi kakšna sprememba v življenju – kakšna negativna. Kot da hočem zbrisati vse spomine tudi s tem… ali pa pač samo obožujem spremembe in se hitro naveličam enega in istega. No, danes pa je moja sobica oranžno zelene barve. Zelena naj bi pomirjala, oranžna pa naj bi pospeševala krvni pritisk…tudi tu sem razdvojena. Vedno hočem obe strani. Verjamem, da je veliko ljudi, ki so tako osebno povezani s svojo sobo. Soba pove veliko o osebi, ki živi v njej. Že slika na steni naredi veliko. In police…zdaj sem se spomnila, da sem jih imela kar nekaj, zdaj pa nimam niti ene. Vedno se je nabiral prah in zdelo se mi je, da motijo moj minimalističen duh. Ta duh sicer ni vedno živ…naredil pa je to, da pogrešam police. Na njih sem ponavadi imela fotografije ljudi in trenutkov, ki so mi nekaj pomenili. Mogoče pa ne pogrešam police…mogoče pogrešam tiste ljudi.

Definicija neumnosti

Definicija neumnosti po G. Einsteinu: » početi isto kot prej in pričakovati drugačne rezultate.«

Dobro…da je življenje eno samo učenje iz dneva v dan, iz minute v minuto…to nam kmalu postane jasno, ko začnemo dojemati ta svet. Kar vestno delamo napake in včasih se zdi kot verižna reakcija, ki ji ni in ni konca.

Občudujem ljudi, ki vsako napako naredijo samo enkrat. Med njih ne spadam, čeprav si po tihem srčno želim, da bi jim bila podobna  - teža življenja bi bila znatno nižja. Na nekaterih področjih še posebej izvajam vse vrste neumnosti, ki jih premore moj bit. Najprej naredim napako, se je zavem, nato opravim odločen notranji monolog, kako se ta napaka ne bo nikoli več ponovila in ko mine dovolj časa, da so se moji receptorji za spomin že resetirali, napako ponovim. Baje obstajajo metode, kako se izogniti že narejenim napakam. Na primer pisanje opomb na samolepilne listke. Enostavno sem prelena, da bi kaj takega naredila. Zdi se mi celo neumno, čeprav je tu neumno samo to, da ponavljam vedno ene in iste napake. Ampak nekatere situacije so včasih na začetku tako nedolžne, da sploh ne veš, da si skozi to že šel in se je končalo slabo.

Pa dovolj o moji neumnosti. Napake so del vsakega in nekatere so tako zažrte v kožo posameznika, da jih nobeno razkužilo ne odstrani. V mislih si večkrat odvrtim neke »modre misli«, nasvete… ponavadi nastanejo kot zaključek, ko zanaliziram nek dogodek, dejanje…želim, da bi se jih večkrat zavedala in jih vsaj nekaj tudi upoštevala.

• Vedno vzemi ključe, ko greš od doma (skoraj nikoli jih ne, ker me je strah, da jih bom zgubila)
• Noben ekstrem ni dober.
• Ceni zdravje, še preden zboliš.
• Zvečer ne jej jabolk (vedno me boli želodec)
• Za tek so primerne samo tekaške superge in ne planinski čevlji (v spomin na vneto Ahilovo tetivo)
• Ko se ti sredi dneva spi, pojdi ven po kisik
• Veliko bodi v družbi (to je edini antidepresiv), ki si jo izbrala sama.
• Počni samo eno stvar na enkrat. 
• Ne primerjaj se z ostalimi.
• Obračaj umazane nogavice.
• Preden greš k zdravniku, poglej če imaš zdravstveno kartico.
• Ne pričakuj, da boš vsem všeč.
• Počni samo tisto, kar lahko počneš z veseljem (ta je najtežja)
• Ne pusti, da ti drugi uravnavajo razpoloženje.
• VSE JE ZA NEKAJ DOBRO (ta mi je pa res všeč).
• Stvari se zgodijo z razlogom.
• Mp3 na kolesu je še ena definicija neumnosti.
• Raje peš kot z avtom.
• Za vsakega pride enkrat pomlad, ki je ne bo doživel. (ta je tista – živeti za trenutek).
• Ljubi ali pusti.
• Operi zelenjavo in sadje iz trgovine.
• Rabutanje ni kraja.
• Nič ne bo šlo z mano, ko umrem.
• Obstajajo tudi zlobni ljudje, ampak si niso vedno sami krivi.
• Ko ješ, ne glej TV, ne beri revij in ne tipkaj po računalniku.
• Tko pjeva zlo ne misli.
• Velika pričakovanja, veliko razočaranje.
• Ljubezen brez spoštovanja, skupnih interesov in nenehnih dotikov umre.
• Če razmišljaš negativno, delaš negativno.
• Ko boli modrostni zob, ne jej mandljev.
• To kar ješ, to si.
• Obleka naredi le pol človeka. 
•  Jok včasih pomaga. Smeh pa zmeraj.
• ne zamujaj. pojdi raje 10 min prej in čakaj.
• ... 

 mislim, da je malo preveč točk na enkrat, sem pa prepričana, da bi lahko še naštevala, če bi vztrajala in se mi ne bi spalo. Nekaj misli je bilo sposojenih, nekaj se jih je nabralo na izkušnjah, vse pa bi nekoč rada osvojila.

Mladost

Je vrednost, ki naj bi človeka naredila privlačnejšega, bolj sprejemljivega v družbi. Vsi ljudje imajo radi mlade ljudi. Mladi mlade, stari mlade. Mladi pa se med starimi počutimo…da ne bom posploševala – jaz se ne počutim dobro. Govorim o starih ljudeh. Ne starejših. Stari ljudje so kot tisti napisi na cigaretnih škatlicah :« kajenje povzroča neplodnost; kajenje povzroča smrt; kajenje je smrtno nevarno, itd.« Še boljša primerjava so slike pljuč (ki jih v RS še nimamo) na cigaretnih škatljicah, kjer res vidiš kaj se ti bo zgodilo, če boš začel kaditi. In tako je s starimi ljudmi. Kot da strašijo pred tem kar bomo mi mladi nekoč postali, če bomo živeli. Sključeni, sivi, brez zob, šepajoči, s čudnim vonjem po zemlji in umsko oslabljeni. Kako grdo sem vse to napisala. Ampak tako je. Takšni bomo. Vsi. Nihče, ki bo imel srečo/nesrečo bo to doživel.

In zato se oklepamo mladosti. Še starši nam govorijo, da se ne zavedamo kako lepo je biti mlad. Kako bi vsi bili še enkrat mladi. Potem pa začnem razmišljat…resno??? Zakaj bi bili spet mladi? Kaj je narobe z vašim sedanjim življenjem? Kdaj ste ga nehali živeti? Ali pa…je bilo vaše življenje že v mladosti neizživeto pa bi zdaj radi popravnega? Ne gre. Če si z nečem zadovoljen se nočeš vrniti. Če imaš rad to kar imaš, ne hrepeniš po drugem, po drugačnem. Sključena, siva, upam, da vsaj s protezo in močnimi nogami, ter z vonjem po zemlji, si želim dočakati konec. Takrat bom pametnejša. Vedela bom ogromno stvari. Ne bo me grabila panika, ker ne vem kaj bi postala v življenju, ker že nekaj bom. 

Priznam, mogoče me je starosti strah. Ker včasih preveč hitim, da bi živela. Ker so mi včasih pomembne stvari, ki so otipljive in jih lahko kupiš, namesto, da bi cel dan sedel na travici in se objemal z nekom, ki ga ljubiš. Pa vem, da mi to drugo pomeni več. Največ. Samo včasih, ko zapadem v takšne globoke misli o minljivosti in življenju kot danes, se zavem, da bo na koncu vseeno kaj sem imela, kaj sem vozila, kje sem bila in koliko sem imela. Pomembno bo samo kako sem se imela. In če bo odgovor »noro dobro«, potem se ne smem bati starosti.

There is no raining men

Moški. Beseda, ki zagotavlja celoten blog nakladanja kakšni so moški do žensk, kakšni so moški na splošno, itd. Normalno bi bilo, saj smo ženske poleg obsedenosti same sabo, obsedene še z moškim »idiotizmom« in njihovimi napakami. O moških ne mislim slabo. Vsaj ne tako slabo kot bi lahko. Ali pa kot jih razmišlja veliko žensk sodobne družbe. Ne mislim, da so vsi barabe, nezvesti prasci in neumne živali, ki nikoli ne odrastejo. Niti ne mislim, da so nam, ženskam, nepotrebni in da smo sposobne vse narediti same. Ker nismo. Ker je to naravno. In poznam kar nekaj moških, ki so odrasli, ki spoštujejo zvezo in dvomim o njihovi nezvestobi. Verjamem, da mora biti ženska podrejena svojemu moškemu, čeprav veljam za precej dominantno deklino, ki se ne pusti ukazovati. 

Idejo za tokratno temo sem dobila včeraj, ko sem na nedeljskem sončku listala neko revijo in prišla do naslova: »KRIZA DRUŽBE = KRIZA MOŠKOSTI«. Gre se za to, da imamo v sedanji družbi poženščene moške in žensko možačo, kot pravi avtor. Ko sem prebrala članek, sem nekaj časa razmišljala kako res je vse to napisano. Kako fantje po večini zrastejo ob vzgoji matere, saj so očetje prezaposleni in jih skoraj nikoli ni doma, da bi sinove naučili kaj je to poštenost, enakost, plemenitost in modrost. Matere skrbijo, da je dom čist, da so odnosi urejeni, oče pa finančno zalaga družinico in polni hladilnik. Sinovi vidijo moč matere in velik delež očetove odsotnosti. Ni več odločnih moških, večina jih ne ve kaj bi radi, na katero stran bi stopili in kar nekaj sanjajo. Ob ženski postanejo šibki in veliko moških se svojih žensk tudi boji. Ne boji se njihovega udarca, boji se njihovih izpadov, njihovega nezadovoljstva. Ker v sebi vedo, da jih ne bodo znali zadovoljiti. In ženske to izkoriščamo. S svojo močjo teptamo moško samozavest in resnici na ljubo: koliko moških še danes pristopi do ženske in jo prosi za ples? Koliko moških zapoje pod oknom svoje drage? Koliko moških odločno prime svojo žensko in ji zagotovi, da jo bo varoval in ji nudil vse kar bo potrebovala? Malo. Zmanjka jim na tone samozavesti, nešteto dvomov se naseli v to, če bo zmogel in ženska ob tem zraste nad njega. Želi biti celo enakopravna z njim ali pa še boljša. Ob tem pa se zaveda, da ima ob sebi nekoga, ki je šibek in to jo spravi v nezadovoljstvo. To nezadovoljstvo pa moškega še bolj podre. Še ena potrditev več, da ne zna zadovoljiti ženske. Poleg tega pa moškim ostane še ena ranljiva točka. Ženske se spolno lahko zadržimo, moški pa so, kar se tega tiče spet šibkejši. Pomembno orožje, ki se ga zaveda vsaka ženska. Ko bo moški razmišljal s spodnjo glavo, bo ženski dano vse. In tako se je večina »Bogov« spremenila v zlomljive porcelanaste punčke. In te »punčke« se danes utapljajo v delu, hobijih ali pa celo v alkoholu, da pozabijo na svojo krhkost. Edino celodnevno utapljanje v delu, ekstremni športi, popivanje s prijatelji, ki imajo podobne probleme, itd. jim pomagajo odplavati stran od dejstva, da je v njih samo še ščepec moškosti. Spet druge »punčke« iščejo del sebe in se najdejo v spolnih deviacijah, ženskem spodnjem perilu in z maskaro na očeh. Ne me narobe razumeti -  nič nimam proti transseksualcem, sploh pa nimam nič proti homoseksualcem, glavno je, da se imamo ljudje med sabo radi… dejstvo pa je, da tako ne bomo prišli daleč. Porušili bomo naravno ravnovesje med spoloma, uničili družbo in zmedeni tavali po svetu. Moški, postanite spet moški! 

Pretiravam, vem!

Maaaaarec! Februarja je konec. Juhej! Najkrajši je, pa najdlje traja. Bil je grozen mesec. Upam, da bo naslednje leto boljši. Brez poškodb, brez depresivnih dni, brez… upam, da bo dober.

Torej, pomlad. V meni, zunaj in celo v Ljubljano je prišla. Sem resno dvomila o tem, da Ljubljana pozna še kaj drugega kot meglo, dež in sivino. Lepa je. Nisem je še čisto dojela, nisem se še udomačila, ampak je že bolje kot je bilo med zimo. Neverjetno kako vreme vpliva na razpoloženje. Da ima tako moč. Ali pa smo samo nekateri tako labilni kar se tega tiče.

Stvari gredo na bolje. To je bistvo. Seveda pa ne gredo vse. Med motnje, ki ostajajo je še vedno moja zlata Ahilova tetiva, ki je hočem nočem postala moja največja skrb. Mogoče se navajam na materinstvo. Ker moraš verjetno za otroka tudi toliko skrbeti kot jaz za Ahilovo. Jutro se začne z njeno oskrbo. Takoj, ko vstanem zapeče (otrok pa zajoče). Najprej grem k hladilniku. Včasih sem šla zaradi hrane, zdaj grem po led. Si ga zatlačim v nogavico in bolečina poneha. Tako naredim najmanj 4x na dan. Tolikokrat jo tudi namažem z kremo, ki NAJ BI pomagala – pa ne. Ok, sem pač darovala nekaj odvečnega denarja revni farmacevtski družbi. Če nadaljujem z oskrbo mojega problema…vsak dan grem na magnetno terapijo. 20 minut ležim, počivam in upam, da bo pomagalo. Magnet naj bi pospešil celjenje. Ker je moja športna aktivnost na dnu, je edini »ekstremni« šport, ki mi ga je naložil profesor/zdravnik – dvigovanje na prste. In delam. 2-3x na dan 15 dvigov po 2 seriji.  Na koncu večera vržem noge v zrak, da sprožim prekrvavitev, potem pa pod tušem knajpam peto. Ko je topla voda še gre, ko pa dam na mrzlo, postane cela kopalnica mrzla. Tako torej gre. Ne ukvarjam se z njo samo fizično. Poskrbi, da sem ji predana tudi z mislimi. Večino časa razmišljam kako je bilo lepo, ko je bila zdrava.

Zavedam se, da pretiravam. Definitivno. Nekateri moji zadnji blogi so samo o tem kako sem boga in gor in dol. Pa vseeno. Če lahko pišem in mislim, da bo pomagalo, zakaj pa ne. V ozadju mojega zavedanja, da se ni zgodila tragedija, pa je vsekakor to, da so na svetu ljudje, ki nimajo natrgane Ahilove tetive, ker sploh nimajo nog. Ker se jim kaj takega kot se je meni sploh ne more zgoditi. Ker ne morejo niti hoditi, kaj šele teči. In vem, da obstajajo ljudje, ki so zelo bolni in jim je vseeno kakšno je vreme, samo da lahko še ta dan živijo. In hudo mi je za vse te ljudi. Zagotovo bolj cenijo vse kar imajo, vsak dan, vsako minuto, ki jo še imajo. In cenijo ljudi, ki so z njimi. Mogoče pa so sami. Nekateri so zagotovo. In to je še huje od bolezni. That's life.

P.S. – vdala sem se. Nakup originalnih Crocs-ov je opravljen (razlika očitna). Estetika na dnu, udobje pa v višavah. (beri: blato in prah sta dodatek iz sprehoda na Golovec, ki ga upam ne bom obžalovala).