Živi kot, da boš umrl jutri in sanjaj kot, da boš živel večno

Živi in sanjaj. Dva glagola, ki sta udejanjena v realnosti najlepša. Dobro je, če ju kombiniraš v življenju. Tako mislim, da ti gre lepo. Če že samo živiš je super, saj veliko ljudi ne zna. Če pa zraven še sanjaš, je to kot češnja na vrhu smetane. Ustvariš si svoj svet, lepši kot je ta otipljivi. V njem imaš svoja pravila, svoje barve rožic.

 V prvem razredu je na govorilnih urah mami dobila zaskrbljujočo informacijo o svoji hčeri. Baje sem v svojem svetu in ves čas samo sanjam. Svetovala je, da bi bilo dobro, če bi se kdaj pa kdaj oglasila tudi na Zemlji. Rekla je, da bi znalo kasneje postati problem, sploh zaradi moje bujne domišljije. Takšni ljudje živijo v svojem svetu, se težko prilagodijo družbi in vedno iščejo nekaj, kar jim ni dosegljivo v realnem svetu. Mati so zaskrbljeni prišli domov, sedli za mizo in verjetno bili prestrašeni. Jaz pa se ob tem nisem preveč spuščala iz svojega nivoja, ali pa dvigala, ne vem kje točno sem bila. Vem, pa da se sanjanja nisem ozdravila. Sanjala sem ponoči, sanjala sem sredi belega dne. Ne veljam za najbolj mirnega človeka, stvari se lotevam hitro, celo brezglavo, kar ni najbolj značilno za ljudi, ki so zasanjani. Sanjači se vlečejo, dajejo občutek breztežnosti na našem planetu, kjer je že dolgo odkrit zrak, ob njih pa v to zelo podvomiš. Njihovi gibi so počasni, da se lažje poglobijo v svoje sanje, v globoko razmišljanje. Jaz pa najlažje spustim svoje višje sile medtem, ko nekaj počnem hitro, ko je okoli mene akcija. Stopim se v nekaj svojega in tam sortiram svoje misli, jih razvrščam, oblikujem po svojem okusu in ja…mogoče na sladki način mučim svoje nevrončke.

Sanjati sredi dneva - razmišljati. Sanje veljajo za nekaj lepega. Pomeni, da razmišljaš o nečem lepem. O svojih željah. In želje naj bi bile lepe. Ne vem, če si kdo želi kaj slabega. Čeprav…»sto ljudi, sto čudi«. 

Danes sanjam…in če bi večno živela…NORO. Kaj bi si res želela? Kakšen je moj sanjski svet? Moje misli so trenutno divje. Kot odvezani psi divjajo zaradi tega vprašanja. Srce mi bije hitreje. Navdušenje nad tem, da lahko sanjam o večnosti, o možnosti, da nemogoče postane mogoče. V sanjah se da. Čez nekaj trenutkov pa »BUM!«. Psi se privežejo kar sami nazaj, oči se rahlo upognejo navzdol, zgubijo svoj lesk in realnost je tam, kjer živiš. Pa ne zame. Danes lahko sanjam. Pa jutri po kosilu imam tudi čas. Nekateri pijejo, drugi kadijo…jaz imam sanje. Trudim se jih oklepat, jih pazit pred tistimi, ki mi jih hočejo vzeti. Nekateri pa to naredijo nenamerno…in mogoče so bili kdaj del njih.

NOČ

Ne pustim, da bi me vzel

A to njega ne zanima

Njegova roka pod mojim vratom počiva

bolečina, ki naju boža

Je vse, kar čez noč si želiva.

Samo v temi narišem si tvojo podobo

greš,

 ko dan ubija s svetlobo.

in tvoje gibe poznam

samo tiste, ki miru si želijo

tiste, ki po meni ne hrepenijo.

K spancu me vleče,

telo

izlije se v tvoj kalup,

Nekje v meni pa grenko zapeče

Veš.

to, me spravlja v obup.

Naj barvam s črno

Da srce bo v pisani pesmi igralo

Naj ljubim to noč

Ki laže, 

da tvoje telo bo del mene postalo.

Izberem svetlobo.

Pod vratom zdaj zrak se pretaka

Praznina je polna odsotnosti

Dotikov, 

ki zame bili so kot hrana.

neumnost ozdravi pamet

Vsaka stvar se deli na dvoje. In mi, zbirčni človečki lahko izbiramo na katero stran se bomo prilepili in se potem zanjo tudi zavzemali. Imamo moški svet, imamo ženski svet. Ta delitev nam je znana kaj hitro in ob tem ne mislim na barvo slinčka, ki je za fantke modre za punčke pa roza barve. Morda bi se nekdo tud spotaknil ob moj drugi stavek, da lahko izbiramo. Slednjega ne moremo…ali pač? Seveda lahko! Samo upati si moramo. In že je majhen Peter postal velika Petra. Torej nam je v življenju dano vse. In če nam je dano vse, zakaj potem še vedno iščemo nekaj, še vedno kupujemo stvari, se zalagamo, kopičimo, kot da nam nekaj manjka? Mislim, da zato, ker težimo k temu, da bi pripadali. Ker moramo postati prilagojeni, da lahko sploh živimo. Posnemamo gibe, želimo si enake stvari kot drugi, občudujemo tisto kar imajo drugi, naše želje so odvisne od drugih. Sicer občudujem tiste, ki bi mi v trenutku, ko bi to prebrali, lahko rekli, da se motim, ampak, posploševanje je lažje za kratko obrazložitev vsega kar mislim. Razčlenjevanje in iskanje izjem bi mi vzelo preveč časa. To, da je vsak na svoj način poseben, ga dela izjemo, izjemnega, ampak s svojim nenehnim prilagajanjem, že s tem, ko upošteva cestno prometne predpise(rahlo samomorilsko za vse, ki bi radi bili posebni na tem področju), v gostilni sedi na stolu in ne na tleh(odvisno seveda od kulture), kadi kot njegovi prijatelji(pač ni dobro biti osamljen), se oblači v zeleno, ker je to sezono ta barva in (in se niti ne zaveda, da je bilo te barve pač viška v tekstilnih proizvodnjah in je morala postati in), sanja o belih zobeh (kljub temu, da so njegovi zdravi, se dekle na reklamah lepše smeji z belimi zobmi…in po snemanju težje liže sladoled – a on tega ne ve)…v glavnem, s tem nisi več tako poseben, ampak pripadaš družbi. Ko pa začneš odstopati od družbe, postajaš neprilagojen, postajaš drugačen, se postaviš zase, nisi tiho, ko te obsojajo in tudi ti na veliko obsojaš, kar je tebi drugačnega…takrat umreš. Prisilijo te v to, da mentalno nisi več živ. Ker si sam. Trop bizonov te potepta, kot majhnega miška sredi polja. Ali tečeš v njihovo smer z enako hitrostjo ali pa se ustaviš, jezno dvigneš svoj repek in optimistično misliš, da bo repek zgledal dovolj strašljivo, da jih bo ustavil, ter s tem povzročiš že prej predvideno posledico – svojo smrt. 

Če pogledamo ljudi, ki niso takšni kot ostali, ki počnejo stvari drugače…družba jih ne pusti, da bi bili srečni. Opazuje jih z žarečimi očmi, ki žgejo v njihovo zavest, katera se potem sprašuje, kaj je narobe z njimi. Družba, ki se ima za višek inteligentnosti, pa zelo neumno ravna s svojo inteligenco. Kot da jo ima na zalogi za težje čase. Inteligenca pride takrat, ko bo hudo, ko bo potrebno razmišljati. Do takrat pa bo družba uživala sočne sokove neumnosti, se pustila voditi in pela himno z refrenom: »manj veš, manj boli«. In tudi sama vedno bolj ugotavljam, da je tako najbolje. Razmišljati, se poglabljati, analizirati…vse to je preveč kompleksno, preveč nasičeno z bolečino, preveč informacij te na koncu zmede in ne veš kaj bi. Resnična sreča je vedeti nič in slediti. Biti v transu neumnosti, biti naiven, da ni ničesar slabega na svetu, živeti v zmoti, da nam vsi želijo dobro. Svet je lep. Poskrbimo, da tak tudi POstane. In družba naj nas vodi katero stran moramo izbrati. Brez naprezanja naših nevronov, brez porabe ogljikovih hidratov postanimo srečni. Skrbi pa naj imajo tisti, ki so v resnici neumni, saj verjetno res ni pameten tisti, ki si želi nesrečno živeti. Pišem dokaj cinično, mogoče niti ne mislim vse te stvari, mogoče…obstaja majhna možnost, da bom zrasla v ženico, ki bo bila dovolj pogumna biti srečna v posebnosti. V tisti posebnosti, ki ne pripada družbi. In mogoče mi zaradi tega ne bo potrebno biti tako zelo inteligentna ali pa spremeniti spol.