Imava vsaj še sanje

   Sanje. Velika beseda, polna skrivnosti, nerešenih ugank. Po drugi strani pa pomeni hrepenenje, čiščenje tistega, kar je preveč in česar si želimo. In kaj nam ostane od sanj? Strah, da se bodo ali ne bodo zgodile. Nanje pogosto gledam kot na opozorilo, kot na neko energijo, ki je v meni in se pretvarja, da lahko napove prihodnost. Mogoče imam ta občutek zaradi osebe, ki mi je velikokrat povedala, kaj naj bi pomenilo, če npr. sanjaš kače, zobe, kalno vodo, itd. Vse te »vraže« ne smeš jemati resno, pa vseeno. Kolikokrat sem ugovotovila, da sem tisto noč sanjala ravno to, kar naj bi pomenilo in se je potem tudi zgodilo. Verjetno je to le naključje, ki se ponavlja ali pa res s svojimi mislimi naredimo marsikaj.

   

To noč je bilo spanje bolj borno. Premetavala sem se, v meni je nekaj divjalo, bilo mi je vroče in spisek tistega, kar moram še storiti, se mi je prikazoval pred očmi, takoj ko sem jih zaprla. Kljub temu me je proti jutru zmanjkalo in začele so se sanje. Te so že bile na sporedu, če se prav spomnim. Seveda, da se, ko pa me potem spremljajo še cel dan...ali dva. Sanjala sem pokojno babico. Velikokrat jo sanjam. Prepogosto. Včasih si to razlagam tako, da v mojih sanjah nadomeščava tisti čas, ki sva ga zamudile, ko je bila še živa. In vesela sem jo. Vedno jo želim objeti, ona pa je kot zrak, neotipljiva. Na koncu odide in tako kot vsi, se tudi ona ne poslovi. Tako kot se ni takrat, ko je za vedno zaspala.

   Visoka ženska, urejena in ženstvena. Nežna, skrbna in pozorna. Imela je dolge prste, ki so obvladovali vse, kar je prijela. Svetlo modre oči, ki so velikokrat žalostno zrle v svoje življenje v katerem se mi je zdela ujeta in je komaj dihala. Redkokdaj sem jo videla, da je poležavala. Ves čas je nekaj počela. Če ni hodila na spehode in kuhala, potem je šivala in skrbela...skrbela za vse ostale, ki si tega niso zaslužili. Rada je imela naravo, ker jo je verjetno edina poslušala in razumela. Skrbela je za svoj vrt in vinograd. Vsak dan je po kosilu spila kozarček tistega, ki ga je sama pridelala, ob petih popoldne pa še skodelico kave. Pekla je najboljše palačinke z orehi in marelično marmelado, ter pecivo. Njen dom je bil vedno čist in pospravljen. Z dedkom sta živela v velikem stanovanju, poletja pa sta preživljala v babičini rojstni hiši.

   Babica je imela prav poseben kotiček za omarami v dnevni sobi. Bil je majhen, založen z vso šiviljsko mašinerijo in veliko blaga...veliko. Na tleh so bili kupi revij s kroji, pod oknom pa likalna miza. Kadar sem bila pri babici in dedku v varstvu in je bila babica še v službi, sem na skrivaj hodila tam zadaj. Premaknila sem čisto vse. Odprla sem vsako škatlico, s prsti sem šla skozi vsak vzorec blaga, ga božala in si predstavljala, kaj bi lahko nastalo iz njega. Velike plahte papirja, na katerem so bili kroji, so izgledale kot bojni načrti, in ker jih nisem razumela, sem jih ignorirala. Listala sem po revijah v katerih so bile obleke. Takrat so mi bile najljubše tiste s pustnimi kostumi. Babica mi je vsako leto zašila pustni kostum. Pust je postal najin praznik. Kasneje je postal praznik vseh mojih najdražjih, zdaj pa ni več isto...

   Za omarami so torej nastajale njene umetnije. Veliko ur sva preživeli tam. Sedela sem zraven nje, na majhnem stolčku, ki je bil v resnici likalna mizica za likanje rokavov. Spremljala sem vsak njen gib, pa vbadanje igle skozi blago...in danes sem sanjala ravno to. Njene roke. Kako so šivale in šivale, dokler se niso čisto zgubale in izginile. Hotela sem jo zadržati, pa ni šlo. Ostala je samo še igla, ki je prebadala tkanino, iz katere ni nastalo na koncu nič. Ker ni bilo nje. Pogrešam jo. Pred šestimi leti se ji je ustavilo srce. Največje srce, kar sem jih kdaj srečala. Bila sem njena vnukinja, njena ljubljenka. Imela me je tako rada, da mi je bilo včasih celo nelagodno. Zaradi stvari, ki so se dogajale v mojem otroštvu, je trpela veliko bolj kot jaz...kot da bi hotela trpeti namesto mene.

   Zdaj je prepozno. Ne vem, če je vedela kako jo občudujem in da si nekoč želim postati takšna kot ona. Le bolj srečna različica. Nisem ji povedala, da jo cenim in spoštujem. Niti tega, da jo imam rada in da ji nič ne zamerim, saj ni kriva za napake drugih. Vse to bi ji lahko povedala, pa se mi je vedno nekam mudilo. Vse drugo je bilo bolj pomembno. Žal mi je. Ampak sedaj imam sanje. Vsaj nekaj, kar nama pripada. Njej pa pripada tudi vse tisto, kar zdaj naredim sama s svojim šivalnim strojem. Vsak izdelek, je spomin nanjo. Vsakič, ko sedim za šivalnim strojem, pomislim tudi na njo. Vedno mi je hudo, ampak mislim, da je srečna in ponosna, ko me gleda iz mojih sanj. 

It's A Kind Of Magic

It's a kind of magic...smo mislili vsi, ko nas je prvič zadelo. Ko nas je drugič smo bili še bolj navdušeni, ker smo mislili: »Sedaj pa bo! Zdaj gre zares!«. Pa ni šlo. Ker je prišlo še tretjič in četrtič...nekaterim so se take stvari zgodile še neštetokrat. Zgodilo se jim je čustvo, ki je po svoje lepo, čarobno, posebno in zaradi katere ne potrebuješ hrane, da preživiš. Zgodila se jim je zaljubljenost. Zgodila se NAM je zaljubljenost. Ta del ljubezni je najlepši. Vsaj tako mislijo eni. Ker si slep in ne vidiš nič realnega...to pomeni nič slabega. Vse je rožnato, ko pada dež vidiš sonce, ko grmi, slišiš samo ptičje petje, čeprav ti gre v resnici vse na slabše, to doživljaš izvenzemeljsko in plavaš nad oblaki. Kar naenkrat je pomembno kako zgledaš, kaj oblečeš, kaj nimaš za zobmi, koliko zaloge deodoranota in parfumov imaš...takrat si končno pomemben ti in tvoj boljši jaz. Iščeš ga, brskaš po sebi, da bi ga lahko pokazal...nekomu. Ne vsem, ampak samo osebi, ki je kljub vsem možnim napakam najlepša, najboljša, naj, naj, naj... Potem pa je nekega dne vsega konec. Ne toleriraš več, da poje na ves glas, ker ni več tvojih zaljubljenih ušes, ki so jim umrli receptorji za posluh. V času pred »velikim pokom«, si si želel vsak dan viseti z njo, ob njej, na njej... pa je odšlo to visenje in veselje. Za oba. Tako je to, ko ugotoviš, da nekdo, ki si ga skoraj da ne častil in zanj postavil svetišče v kotu svoje sobe, ni tako zelo čaroben, ampak je samo človek, ki ima vse tisto, kar normalni ljudje imajo. Zjutraj ima zadah, njegov znoj ne diši po vijolicah in prebava ne deluje vedno popolno, kar prinese za sabo marsikaj...

Ženske smo takšne...moški pa so drugačni. In kaj potem? Vsi smo isti. Vsi potrebujemo samo eno stvar v življenju, da preživimo. Ljubezen. Ni važno kakšno. Samo zaradi ljubezni lahko preživimo. Tako kot živali. Če nimajo ljubezni, poginejo. Mi sicer ne poginemo, a bi bilo včasih bolje, da bi. Ko si želimo, da bi nas nekdo imel rad, nas objel in vzel k sebi, pa ni nikogar...si želimo, da bi nas kar pobralo. Kje je potem smisel? Saj je res, da si lahko še tako zelo sam, pa boš vedno imel svoj jaz, sebe, ki te bo imel rad...ampak ta je močna, ta je za pogumne...še vedno, pa bo ostalo nepotešeno hrepenenje po tistemu, ki ga ni ob nas.

Včasih pa nismo sami. Tisti nekdo, ki naj bi bil pravi, je tik ob nas. Čutimo ga. A vseeno ne čutimo njegovih čustev. Ljudje znamo biti hladni, zaprti, polni ponosa...čeprav smo globoko v sebi tako zelo željni pozornosti in ljubezni. Pa ne znamo »iz zime v poletje«. Občudujem ljudi, ki so vedno topli, ki te nasmejijo tudi, ko vidijo, da ti gre na jok in si jezen na njih. Ko opazijo, da nosiš masko, nekoga, ki ga še sam preziraš in sovražiš. In ti pomagajo sneti to masko. To so ljudje, ki svoj ponos hranijo za bolj življenjske stvari, kot za majhne prepire in zamere. To so ljudje, ki se zavedajo, da je življenje minljivo in izkoristijo vsako sekundo, da lahko ljubijo in so ljubljeni. Občudujem jih in nekoč si želim, da bi jim bila podobna...

Zaljubljenost...res je kratka, a sladka...pa vseeno...ljubezen je veliko lepša, če jo gledaš iz pravega zornega kota – iz srca.