PA TAKO LEP DAN JE BIL…

...PREVEČ LEP ZA VALENTINOVO

//…imeti srečo, pomeni, nenehno pričakovati in upati, da te bo nekdo osrečil. Srečen biti pa, pomeni, da tvoj občutek sreče ni odvisen od zunanjega sveta, ampak ga, preprosto, najdeš nekje v sebi in potem je. //

Feri L.

To je jasno, da so si ljudje izmislili vse mogoče reči, da bi bilo lahko človeštvo nesrečno. Ker če si srečen ničesar ne potrebuješ. Če si srečen, se ne odpraviš nikamor, da bi našel, si vzel ali kupil svojo »srečo«. Ker pa se svet vrti okoli denarja, je odlična prilika, da bodo najbolj ranljivi ljudje (Beri: ženske in zaljubljenci) na en poseben dan, pripravljeni zapravljati za stvari, ki jih ne potrebujejo.

Prva zgodba: Pravi en prijatelj: »Če si samski, privarčuješ.« Bravo! Škoda, da ni bilo blizu občinstva, ki bi lahko ploskalo.

Druga zgodba: prijoka k meni prijateljica, noro in sveže zaljubljena, da je imela cel plan, kako bo na Valentinovo presenetila svojega fanta, pa je prišlo do nesporazuma in je načrt splaval po reki Ljubljanici.

Tretja zgodba: sta se dogovorila, da si letos za Valentinovo ne bosta kupila ničesar. Pa jo je stric vseeno presenetil s šopkom rož. Ženička pa se je šla razburjat, češ, da kaj ji to nosi, če pa sta se zmenila, da letos ne bo nič.

Bil je tako lep dan. Končno sonček. Skačem od veselja, da je prišla pomlad. Konec sivih dni, ki so me tlačili v melanholijo. Zaljubljena v vse, kar mi pride na misel, pade v oko ali prečka pot. To pač dela narava. Potem pa se spomnim, da je ta dan namenjen zaslužku cvetličarn, slaščičarnam in ostalim čarnam, ki čarajo in pričarajo tisto kratkotrajno srečico, da ljudem vsaj en dan ni tako hudo. Roko na srce ali pa na katerikoli vitalen organ, vsi imamo radi pozornost. Vsi smo žejni in lačni ljubezni. Ampak, a ni tako, da naj bi ljubezen vrtela svet? Prav je, da se praznuje tudi to čudo. Če se more vsa nategovanja, ki naj bi bila resnična, praznovat, potem ne vem zakaj se ne bi tudi ljubezni. Praznujemo vse živo in mrtvo (Đizs krajst, ki je vstal od mrtvih). Pa od tega nimamo skoraj nič, razen, da se dobro je in pije. Vseeno pa imajo ljudje veliko za povedat okoli Dneva ljubezni. Da je to ameriško marketinško manipuliranje ljudi, ki imajo čustva oziroma nimajo pameti oziroma imajo preveč denarja oziroma so pač ovce. Eni se delajo pametne, da morajo biti Dnevi ljubezni 365 dni v letu, 24 ur na dan in ne samo in ravno 14. februarja. Teorij, mnenj in mišljenj je nešteto, večinoma pa si moški priredijo svojo različico, ki je skrajno negativno nastrojena proti temu prazniku(res ne vem zakaj), ženske pa se na ta dan (če posplošujem) razburjajo, jočejo, tolčejo po mizah, na katerih ne stoji pričakovana roža v vazi, iščejo razloge zakaj so moški sebični otroci, ki ne znajo izražat čustev, itd. Kje pa kje vidiš ali slišiš, da se je nekdo zares potrudil in presenetil svojo ali svojega, pa je mogoče naredil nekaj, kar ni obogatilo niti državne niti kakšne druge blagajne.

Nič nimam proti, če komu ta praznik pomeni veliko. Ne verjamem v plastične rožice in čokoladne bombonjere, ki jih dobiš iz vljudnosti ali le v izogib slabe vesti. Verjamem v ljubezen, ki ne izbira datumov, ne išče dneva, ko se lahko pokaže in te ne prisili, da letaš po trgovinah, da boš nekomu pokazal, kaj čutiš. Stvar je seveda najbolj preprosta. Prideš, kupiš in daš. Moj Dan ljubezni je bil dan ljubezni. Bila sem je polna, brez vsega tistega, kar bi moralo spadati zraven. Samo topel objem, dobra glasba in pomlad. Pa košček tortice. In šopek rož. In seksi spodnje perilo. In romantična večerja za dva. Pa veliiiik plišasti medvedek s srčkom v naročju, ki z Wernerjevim glasom poje: to je bilo, to je bilo, to je bilo, na Valentinovooooo….O.K. v resnici bi se morala z naštevanjem ustaviti že pri tortici. Ostalo so verjetno doživele »srečne izbranke«.

Samoumevno.

Doma...

Doma je vse lepo. Če me zebe, se oblečem, če me še vedno zebe, prižgem radiator. Ko sem zaspana, se uležem v posteljo in spim. Mir. Ko sem lačna jem. Tudi včasih, ko nisem lačna, jem. Velikokrat porabim preveč tople vode, ker si dama privošči uro namakanja v banji. Sicer ne zapravljam veliko za oblačila, da bi hodila naokoli oblečena po zadnji modi, vendar v omaro komaj da še kaj stlačim. Ko imam kaj za povedat, pokličem prijatelje. Preko telefona. Nekoga, ki ga že dolgo nisem videla, lahko vidim na internetu. Med kosilom lahko gledam televizijo, ne da bi bila pozorna, da imam sploh kaj na krožniku in hkrati nisem pozorna na skoraj polovico predvajanega na TV. Da so mi nekatere stvari tako zelo samoumevne, me je začelo skrbeti že dolgo nazaj. Pa ni dovolj samo to, da me skrbi. More biti nekaj več, da se bom znebila teh skrbi in vzela ljudi in trenutke, ki so mi podarjeni kot nekaj posebnega. Mogoče bolj trenutke in dobrine, ki jih imam, ker težko jemljem kakšno osebo za samoumevno. Zavedam se, da vsak pride in gre, da nihče ni večen in seveda, da je vsak po svoje poseben.

Torej…šla bi, a ne v stilu upornice. Ne v stilu revolucionarke ali nekoga, ki išče pozornost celega sveta. Šla bi po tiho, varno in navdušeno. Šla bi nekam, kjer ni samoumevnih stvari. Kjer ceniš tako sebe kot vse ostalo. Zakaj tukaj to ni mogoče? Ker sem preveč notri…najlepše stvari pa se gledajo od daleč, da dojameš njihov bit.

Brez obžalovanj

Brez obžalovanj, brez objokovanj...

Človek naredi toliko stvari, ki so pomembne za njegovo rast in učenje, da jih prevečkrat označi za  napake. Pa so res to napake? Sploh tiste, ki jih kontinuirano izvaja, ker vaja pač dela mojstra. Občutek, da si izdal samega sebe in je nekaj hudo narobe v tvojih prsih, ker je začelo tiščati in je pač čudno, da se tako počutiš, je verjetno pravi občutek, ko si šel preko sebe. Preko tistega, kar v resnici si. To pa ponavadi, ne opazimo. Potlačimo in živimo v prepričanju, da tako mora biti.

Nato pa se, skozi čas v naši glavi, le razvije majhna pamet, ki nam pravi, da se je potrebno poslušati. Sedeti in poslušati samega sebe. Kako? Jaz se poslušam...včasih. In nekaj tega, kar slišim, zapišem tukaj ali komu povem. Samo, da ne ostane v meni. Ker imajo enostavno glasovi moč, da se nalagajo in potem v stilu vulkana izbruhnejo, rezultat pa ni preveč mavričen. Pa vseeno, delam stvari, ki bi jih lahko pospravila v škatlo z etiketo: blago z napako. Sovražim, ko mi kdo pribije pameten stavek, da ni človeka brez napak ali pa, da vsak človek dela napake. No, pa smo odkrili toplo vodo, a? Seveda, da počnemo napake, pa ne samo to, ljubimo jih, častimo in obožujemo. Ker so tam zato, da nas boli, da smo žalostni in nesrečni in po vsem tem, zrastemo. Tako veliki, z vsemi nabranimi izkušnjami, gledamo nazaj in se trepljamo po rami, da smo kljub vsem napakam, zrasli. Ni važno, če smo nekomu za to uničili življenje, vzeli trenutke sreče, ga prizadeli ali mu stopnjo samozavesti spustili v minus neskončno. To je napaka, ki je del življenja. Ne, nisem imela namena pisati o drobnih napakah ljudi, kot so izguba ključa ali denarnice, obuvanje desne noge z levim čevljem, vožnja avtomobila v nasprotni smeri (čeprav to niti ni tako drobna napaka, glede na posledice), puščanje odprte steklenice polne vode zraven računalnika, itd. Pa tudi o tistih napakah, zaradi katerih se stric na križu joče, ne bom razpravljala, ker je bil preveč lep dan.

Pod težo vseh svojih obžalovanj, bi lahko kar lepo živela. Ni jih veliko. Rada se spominjam lepih trenutkov iz preteklosti, ker v slabih dneh to potrebuješ. Pomiri te dejstvo, da je življenje dokazalo, kako popolno je, čeprav ti nisi. Dobro je vedeti, da si danes nekomu nekaj dal, kar ni otipljivega, da si z nekom zgradil tako lep odnos, da si z nekaterimi lahko tečen, neumen, jezen, čuden, nasmejan, poseben, nežen, brez posluha in pogosto brez bogastva. Da lahko z nekom hodiš po blatni poti in se veseliš, da si na tisti strani brega, kjer ni nevarnosti. Da si lahko z njem.

Ni me sram priznati svojih napak. Tiste dovolj velike pa si tudi ne želim pozabiti. Ker na nekaterih področjih ne želim biti mojster. Vem, da vse, kar je črno, ne more postati belo, lahko pa se trudim. Optimist. Ja, danes pa.