Nov dan, nove poti…nov dan, brez novih poti…ker jih ne bom zmogla. Jutro je. Komaj čakam večer. Tako optimistično zrem v svet, če se izrazim dovolj sarkastično. Ko zboliš je hudo. Vse zgubi smisel in ni ti več mar za stvari, ki so ti včasih pomenile največ. Bila so jutra, ko sem komaj čakala, da vstanem. Že ob šestih so me noge prosile naj obujem tekaške superge in grem.
Nobena odvisnost ni zdrava. Zasvojenost s cigareti, alkoholom, drogo, hrano, celo s človekom…in nenazadnje s športom. Vse to te uniči, če z naštetim ne znaš ravnati prav. Zagotovo zboliš fizično, a na žalost je huje, ko zboliš še psihično.
Začelo se je nedolžno, potem pa se je izkazalo, da temu ni tako. Ko sem začela teči, sem počela zraven tega še marsikaj narobe, tako da je moje neznanje o načinu življenja s tekom zašlo v napačno smer. Pa se je k sreči uredilo. Potem pa vidiš, da brez tega ne moreš. Začneš odkrivati še druge razsežnosti, ki ti jih daje gibanje. Saj se ti zdi fino, ko izgledaš »fit«, ampak kmalu na to pozabiš. Prioriteta ti postanejo drugi cilji kot je povečanje dolžine, težji treningi, adrenalin po celem telesu, hitrost… k temu pa spada še ena zelo pomembna prioriteta – zdravje. Ves čas se boriš z njem. Ne samo kot tekač, čeprav se vsak športnik še posebno rad igra z zdravjem. Pri teku je ogromno poškodb in na maratonih se lahko kmalu počutiš kot v rehabilitacijskem centru, ko vsi govorijo kaj jih boli, koliko časa so se zdravili in kako. Pa vseeno rinemo v to. Boli, peče, žge…vse to čutiš, ko si naredil s svojim telesom več kot je sposobno. Glava nima meje, telo pa. Moje telo me zadnje čase ne posluša preveč. Sploh me ne. Pozdravim eno poškodbo, že odkrijem novo. Kot da bi mi nekaj hotelo povedati, da se moram umiriti. Ne poslušam. Pravijo: »zdrav duh v zdravem telesu«. Prav imajo. Zaradi poškodbe, ki me sredi mrzlega februarja drži na toplem, je še duh zbolel.
Nisem si mislila, da te napade kaj takega, ko prenehaš s tekom. Da si lahko postaviš tisoč diagnoz, ki so povezane z duševnimi motnjami. No, slaba volja verjetno ni bolezen, ko pa jokaš nekaj dni zapored brez razloga, ko se skregaš z vsakim, ki reče napačno besedno in razmišljaš le o tem, kako tvoje življenje več nima smisla, itd. takrat veš, da nekaj ni prav. Edina tolažba je hrana, ki je tiho in gre lepo zabavat tvoj želodček. Ko ugotoviš, da si s tem delaš medvedjo uslugo, je že prepozno. Jezna na sebe in na nogo, ki je zatajila, sedim sredi sobe in tulim. Karikirano – na eni rami mi sedi nekdo, ki mi pravi, da naj se neham smiliti sama sebi, da je na svetu ogromno ljudi, ki jim gre še slabše, na drugi rami pa nekdo, ki z mano tuli, obupuje in mi govori, da je z mano konec. Ja, tako se je začela moja depresija. Baje pomaga, da se pogovarjaš s prijatelji, z ljudmi…meni pa ni do tega. Kot da se bom z odnosi ukvarjala, ko bom spet na nogah. Do zdaj pa je bolje, da pustim ostale pri miru, ker me tako ali tako ne bi nihče razumel. Koliko ljudi pa je tako razočaranih, da ne morejo teči? Okoli mene bore malo. Torej se smilim sama sebi, nikogar ne spustim blizu in noga se noče pozdraviti. Kriva pa sem si sama. In ta moja trma me ne bo pripeljala nikamor. Obnašam se kot da ne bi nikoli imela izkušenj s tekom, kot da ne bi nikoli prebrala tisoč člankov o teku in tekaških poškodbah. Dobro vem, da je med najbolj pomembnimi stvarmi pravilna obutev, jaz pa grem in zmažem 15 kilometrov v »snežkah« oz wanna be »gojzerjih«. Seveda, če pa je bil sneg. Kaj mi je bilo tega treba ne vem.
Med tekom naj bi se sproščal hormon sreče. In posledično, ker že nekaj časa ne tečem, tega hormona v mojem življenu ni nikjer. No, razen v čokoladi, ki očitno ne deluje. Naj omenim, da se lotevam alternative, ampak preko teka je ni. Zavedam se, da je meni podobnih in še več tistih, ki so gibalno omejeni na svetu veliko. Če pa se zapreš, jezen na ves svet, ker si imobiliziran, pa se počutiš samega.
»If we're all alone, then we are all together in that too.« nekje iz p.s.I love you
Ni komentarjev:
Objavite komentar