Oboževati – »imeti zelo pozitiven odnos do česa, čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga, poveličevati, častiti kot božanstvo.« To počnem tako redko. Sploh se ne spomnim na to, da bi nekaj oboževala. Pozabim, da je to nekaj najboljšega v življenju, poleg ljubiti in smejati se (iz srca) Kar zadnje čase zelo pozabljam. Niti ne razmišljam več kaj obožujem. Oboževati ne pojmujem enako kot imeti rad ali da mi je nekaj všeč. To je bližje, da nekaj ljubiš pa vseeno še nismo tam s to besedo. Mi je pa ta beseda všeč. To čustvo mi je všeč.
Obožujem…lubenico. Hladno, sočno in z malo pešk. V parku na soncu. Z nekom, ki si jo deliš. Vsak pol. Obožujem ples. Hiter, strasten in zanimiv. Brez ponavljajočega vrtenja na eno roko. Z nekom, ki ga čutiš. Blizu. Obožujem čokolado. Temno, nežno in rahlo grenko. Z nekom, ki mi jo je podaril. Obožujem hribe. Tam sem večja, slišim tišino in končno zadiham. Ni skrbi, razen kako priti dol iz tega vrha. Hribi, s tistimi, ki vedo, da je tam najlepše. Obožujem pozornost. Ker postaneš poseben. Ker začneš obstajati. Ti in to kar je v tebi. Ker se ti tvoje napake ne zdijo več slabe. Pozornost nekoga, ki ga cenim. Ne od vsakega. Obožujem objem. Nenajavljen, topel in niti malo grob. Objem ponoči, ko je tvoje telo skoraj čisto samo. Še ti ga zapustiš z mislimi. Potem pa ga nekdo čuva. To res obožujem. Obožujem zajtrk. Z ovsenimi kosmiči. Da diši po cimetu. Dolg zajtrk, brez velikih besed in načrtov. Obožujem (beri:a res???) tek. Jutranji. Dolg in neprisiljen. S katarzo na koncu. Obožujem spremembe. Slabe in dobre. Ker vem, da grem naprej. Obožujem Elvisa in čase, ko so cvetele rožice. Elvisa, ker me edini vpraša (in to s takim glasom!): »are you lonesome tonight?«, takrat ko sem »lonesome« in čase hipijev, ker imajo pravi »žmoht«. S tem mislim na nekatere teorije o miru in ljubezni, ki so jih imeli, na glasbo, ki so jo vrteli in na stil oblačenja v katerem se moje telo odlično počuti. In na koncu…obožujem…večkrat bi morala to početi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar