Unfaithful

Nekateri z vestjo, drugi brez...pa vseeno, to počnejo. Varajo. Sami sebe in druge. Varajo v sanjah, v mislih, na postelji, v avtu, v parku, doma in daleč stran od doma. Včasih pa lahko gredo do tam kar v copatih. Prevar je več kot zvestobe. Zvestoba je v današnjem času že znanstvena fantastika, nedosegljiv cilj do katerega si nekateri niti ne kupijo vozovnice. In razlogov je veliko. Smešni  navzven, malo globlje gledano pa se nam lahko človeška rasa kar smili, zakaj vse nekateri skačejo čez plot. Mislim, da je na prvem mestu lakota. Ja, ljudje smo lačni čustev, še bolj pa smo požrešni, ko gre za potešitev nagonskih potreb. Ko je doma hladilnik ljubezni prazen in se že nabira led, shirani iščemo nekaj, kar nam bo vrnilo življenje. In ko se med nogami že nabira pajčevina, vešči za »čistočo« iščemo »metlico« potešitve. Če je varanje tak greh, potem je greh iskati tiste potrebe zaradi katerih je sorta človek sploh še na svetu. Zdaj pa je vse skupaj verjetno izpadlo kot da podpiram celotno umazano igro, ampak je ne. Lahko se zgodi, da se svojega najdražjega, nekoč najdražjega, naveličaš, ugotoviš, da ni ravno najboljši v tistih stvareh za katere si mislil, da je, lahko se zgodi, da sta se zaradi okoliščin oddaljila in so pogovori vedno bolj naporni...takrat je normalno, da si vsak zase želi najboljše in se za tem tudi ozira. Razumem, da se spet zaljubiš v nekoga drugega, čeprav imaš osebo s katero si, zelo rad. Potem pa je tu dilema tistega, ki se mu je zgodilo to, kar ne moreš nadzorovati. Ali si iskren in pred dejanjem, po katerem hrpeniš, poveš osebi s katero si, da je stvar taka in bo v nadaljevanju verjetno zanjo boleča, a vseeno ne moreš storiti ničesar, ali pa na skrivaj opraviš z zadevo oz jo izvajaš kontinuirano dokler te nekdo ne odkrije in izpadeš totalen kreten z lastnostjo strahopetca. Malo moje subjektivnosti sem dodala, da res ne bi koga zavedla, da sem na strani tistih, ki varajo. Razmišljala sem, komu je huje v zvezi, kjer en vara drugega. Tistemu, ki je prevaran ali tistemu, ki je to naredil. Če je tisti, ki vara, tiho in to počne na skrivaj, mu more biti huje. Za prevaranega velja, kar ne veš, ne boli, za drugega pa mora biti kar naporno. V takem primeru je dobro, če si človek z žilico za organizacijo ali pa diplomirani organizator. Usklajevanje, kraji srečanja in možna nezaželjena presenečenja...adrenalinski šport, ni kaj, mogoče celo veja v umetnosti, kjer moraš biti natančen in ustvarjalen, predvsem pa iznajdljiv. Po moje se ljudem ne splača tajiti takšnih neumnosti. Saj je normalno, da človek ni narejen samo za enega!(?)  In zakaj bi imeli celo življenje ob sebi samo eno osebo? Kako imamo lahko celo življenje samo  eno osebo najraje na svetu? Kako ji lahko oprostimo vse neumnosti in napake in jo ob tem objeti...in to vedno, za vedno?  To je še večja umetnost kot premišljeno varanje. Je nadrealizem v življenju, ki ga ustvarjajo tisti, ki se ne bojijo, da so izbrali najboljše zase in ne paničarijo ob vsaki potencialno boljši osebi, ki pride mimo, da spijo ob napačni. Zvestoba je za tiste, ki vedo kaj bi radi, za tiste, ki so si vzeli to, kar imajo radi in se vsak dan trudijo, da bi to tudi obdržali. Takšni ne potrebujejo izgube, da bi vedeli kaj imajo.