Sunday, sunday..

Nedelja, ena mojih najlepših na Dunaju. In to pomlad. V resnici sploh ne maram nedelj. Preveč prisiljene so, preveč družinske in umirjene. Pač nisem tak človek. Sploh ko je treba sesti za obloženo mizo z malo več kot enim družinskim članom. Kakor si pač vajen. Tu pa sem sama, čeprav tudi samota ni najbolj zanimiva, vendar ko si zaželiš dan samo zase, brez prilagajanja, brez praznih pogovorov in predvsem brez občutka, da moraš še to in to narediti. 

Če te ne dvigne sonce, te pa ptički. Oboje je lepo in tega v skoraj dva milijonskem mestu, ne bi pričakovala. Mislim predvsem na vaško petje pernatih živali. Stopim na tramvaj, da pridem do mesta. Vožnja s tramvajem je kot potovanje nazaj v preteklost. Nekaj čarobnega je v njej, sploh zvok železa in zibanje, ki te z lahkoto uspava. Na neki postaji je vstopil gospod v svoji pozni jeseni. S palico se je povzpel na tramvaj in prisedel. Prizor pa mi je prinesel solzo na oči. Njegove roke so se tresle, a je vseeno z njimi trdno držal šopek rož. Nič drugega mi ni padlo na pamet, kot scenarij, da se je zjutraj vstal, se  premišljeno uredil, oblekel najboljšo obleko in šel v cvetličarno. Zdaj pa se pelje h nekomu, ki mu bo s šopkom polepšal dan. Vedno me fascinirajo starejši pari, ki se še vedno držijo za roke, pa ne zaradi oslabljenega ravnotežja, ampak iz ljubezni. Tako lepo jih je videti, ko sedijo v parku na klopci in se pogovarjajo. Nekaterim se od daleč vidi, da se imajo radi. Še vedno. Tale gospod ima srečo, sem si mislila. Ker je bil rojen v tistih časih, ko so moške vzgajali v kavalirje. Ko so tako nežno skrbeli samo za svojo ženičko. In to traja. Romantika gor ali dol, tukaj je doma sreča.